Neprijetno doma
Imava dva šoloobvezna otroka in ko se popoldne zberemo skupaj doma, nam nikakor ne uspe ohraniti lepega ozračja in prijaznih odnosov. Veliko se jezimo drug na drugega, otroka kričita in se prepirata, midva z ženo pa dan komaj pripeljeva do konca. Oba sva utrujena in včasih naveličana, brez idej za kaj novega in brez veselja.
Silvo

Opisujete situacijo v številnih družinah, ki vsako popoldne tekajo naokrog ali opravljajo najnujnejše naloge in si ne uspejo privoščiti niti pol ure, da bi se skupaj odpočili, sprostili in začutili. Zlasti vama je hudo, ker po vsem, kar naredita, ne dobita občutka, da gredo stvari v pravo smer. Zdi se vama, da sta slaba starša, ker ne znata ustaviti divjanja doma drugače kot s silo ali popuščanjem, ali pa mislita, da imata otroke, ki gredo preko vseh meja. Takrat najbrž lahko pride tudi do konflikta med vama: oba imata vsega preveč in začneta obtoževati drug drugega za navidezne malenkosti, ki pa so postale neobvladljive in samo sprožijo plaz hudih besed in vaju samo ranijo. Močno občutita strah drug pred drugim, morda tudi strah pred otroci, in pa strah pred še hujšim konfliktom.

Zlasti je težko, če se ta neprijetna občutja utrdijo v neko stalno podobo o sebi ali vaših najbližjih, če nato še sami začnete verjeti v to podobo in nehote ravnate v skladu z njo. Kaj lahko naredite?

Včasih, čeprav se sliši čudno, se lahko v tiste pol ure tudi zjokate; to je znak največje ranljivosti in občutljivosti, kar jo premorejo starši. Če vas vaša žena ali mož pri tem ne razume, mu povejte, da so to že zelo stare solze, solze otroka, ki je sam skrbel zase in za stik s svojimi starši in lahko šele zdaj joka. Ko se bosta v tej nemoči srečala, bosta:

• svoja skrajna občutja nemoči sprejela kot znak dobrega starševstva, saj je vašim otrokom celo tako varno ob vas, da se jezijo, so včasih nesramni, kaj poškodujejo, ne ubogajo;
• otroško divjanje doma in pred vašimi očmi doživela kot priložnost, da se spomnita svojega odraščanja, ko so včasih »divjali« samo starši in so morali otroci divjati v sebi, na ulici in pred tujimi ljudmi;
• lahko čutila, da sta sposobna in uspešna starša, ki sta nenehno v stiku z otroki in jim je prav zaradi tega stika včasih tako naporno in težko;
• tudi če vas bo situacija doma spravila v bes in boste izrekli stvari, ki jih boste nato obžalovali, kar se bo čez čas spet ponovilo in vas še bolj utrdilo v prepričanju, da ste neuspešni, da nikoli ne bo drugače, ohranili stik z otroki, ne boste jih postavili pred vrata ali pa obupali nad njimi. Poiskali boste nove poti do njega;
• drobne otroške spodrsljaje v šoli in otroški nemir doma potem lahko dojemala in čutila kot sestavni, čeprav nič kaj lahko, oziroma kot del odraščanja in postopnega učenja za skupno pripadnost drug drugemu in eni družini. Največ, kar lahko daste otrokom v taki situaciji je, da bodo verjeli, da so sprejeti in ljubljeni tudi takrat, ko so: »tečni, utrujeni, neuspešni, nemočni, nemirni, zdolgočaseni in ko se počutijo osamljeni in preobremenjeni«. Potem bodo verjeli, da lahko uspejo tudi v »svetu«.