Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

POGLED OD BLIZU - ARHIV

Objava: 06. 12. 2007 / 09:15
Oznake: Družba
Čas branja: 12 minut
Nazadnje Posodobljeno: 30.01.2018 / 17:05
Ustavi predvajanje Nalaganje

POGLED OD BLIZU - ARHIV

Neprijetno doma
Imava dva šoloobvezna otroka in ko se popoldne zberemo skupaj doma, nam nikakor ne uspe ohraniti lepega ozračja in prijaznih odnosov. Veliko se jezimo drug na drugega, otroka kričita in se prepirata, midva z ženo pa dan komaj pripeljeva do konca. Oba sva utrujena in včasih naveličana, brez idej za kaj novega in brez veselja.
Silvo

Opisujete situacijo v številnih družinah, ki vsako popoldne tekajo naokrog ali opravljajo najnujnejše naloge in si ne uspejo privoščiti niti pol ure, da bi se skupaj odpočili, sprostili in začutili. Zlasti vama je hudo, ker po vsem, kar naredita, ne dobita občutka, da gredo stvari v pravo smer. Zdi se vama, da sta slaba starša, ker ne znata ustaviti divjanja doma drugače kot s silo ali popuščanjem, ali pa mislita, da imata otroke, ki gredo preko vseh meja. Takrat najbrž lahko pride tudi do konflikta med vama: oba imata vsega preveč in začneta obtoževati drug drugega za navidezne malenkosti, ki pa so postale neobvladljive in samo sprožijo plaz hudih besed in vaju samo ranijo. Močno občutita strah drug pred drugim, morda tudi strah pred otroci, in pa strah pred še hujšim konfliktom.

Zlasti je težko, če se ta neprijetna občutja utrdijo v neko stalno podobo o sebi ali vaših najbližjih, če nato še sami začnete verjeti v to podobo in nehote ravnate v skladu z njo. Kaj lahko naredite?

Včasih, čeprav se sliši čudno, se lahko v tiste pol ure tudi zjokate; to je znak največje ranljivosti in občutljivosti, kar jo premorejo starši. Če vas vaša žena ali mož pri tem ne razume, mu povejte, da so to že zelo stare solze, solze otroka, ki je sam skrbel zase in za stik s svojimi starši in lahko šele zdaj joka. Ko se bosta v tej nemoči srečala, bosta:

• svoja skrajna občutja nemoči sprejela kot znak dobrega starševstva, saj je vašim otrokom celo tako varno ob vas, da se jezijo, so včasih nesramni, kaj poškodujejo, ne ubogajo;
• otroško divjanje doma in pred vašimi očmi doživela kot priložnost, da se spomnita svojega odraščanja, ko so včasih »divjali« samo starši in so morali otroci divjati v sebi, na ulici in pred tujimi ljudmi;
• lahko čutila, da sta sposobna in uspešna starša, ki sta nenehno v stiku z otroki in jim je prav zaradi tega stika včasih tako naporno in težko;
• tudi če vas bo situacija doma spravila v bes in boste izrekli stvari, ki jih boste nato obžalovali, kar se bo čez čas spet ponovilo in vas še bolj utrdilo v prepričanju, da ste neuspešni, da nikoli ne bo drugače, ohranili stik z otroki, ne boste jih postavili pred vrata ali pa obupali nad njimi. Poiskali boste nove poti do njega;
• drobne otroške spodrsljaje v šoli in otroški nemir doma potem lahko dojemala in čutila kot sestavni, čeprav nič kaj lahko, oziroma kot del odraščanja in postopnega učenja za skupno pripadnost drug drugemu in eni družini. Največ, kar lahko daste otrokom v taki situaciji je, da bodo verjeli, da so sprejeti in ljubljeni tudi takrat, ko so: »tečni, utrujeni, neuspešni, nemočni, nemirni, zdolgočaseni in ko se počutijo osamljeni in preobremenjeni«. Potem bodo verjeli, da lahko uspejo tudi v »svetu«.

dr. Tomaž Erzar

Najina hči in njen fant
Problemi s hčerko so se začeli, ko je v srednji šoli spoznala fanta, ki jemlje mamila in kar nekaj časa je bilo potrebno, da je tudi sama videla, da ta zveza ne pelje nikamor. Mislim pa, da tudi v drugo ni izbrala veliko bolje. Na njeni mizi sem našla pismo, ki ga je pisala svojemu izbrancu. V njem piše, da se veliko prepirata, da jo obtožuje različnih stvari, da ni prepričana, da je res prekinil s prejšnjo, da se premalo pogovarjata in da ju povežejo le intimni trenutki. Ko sva se z možem poskušala z njo pogovoriti, je rekla, da vse to sploh ni res, da sta se o vsem pogovorila in rešila probleme. Tega pisma seveda ni nikoli odposlala. Z možem sva zelo razočarana.
Vilma

Spoštovana gospa Vilma, težava, ki jo omenjate, sega zelo globoko in verjamem, da sta z možem poskusila že vse. Med vas se je naselilo globoko nezaupanje: hčerki bi radi zaupali, pa ji ne morete in tudi kadar se z njo pogovorite, vas to ne pomiri in imate občutek, da vam hči stvari prikriva oziroma se slepi. Po mojem je v tem jedro problema, saj se tako težave, ki bi jih hčerka gotovo rada rešila sama in bila pri tem deležna vajine podpore in priznanja, spreminjajo v čedalje hujšo in čedalje večjo moro za vse vas, najbolj pa zanjo. Kot ste sami opazili, z neposrednim soočenjem ne bosta prišla do njene stiske, le še poglobila jo bosta. Tako vama bo morda rekla tudi hči, kar vaju bo še bolj prestrašilo in razjezilo. Vajina hči vama je s pismom na mizi dala vedeti, da je ranjena, da se je zgubila, da se ne znajde, da jo včasih preplavijo občutki nevrednosti, ki jih mora nato skriti za masko vesele in uspešne hčerke. Sama zase očitno ne verjame, da bi si lahko dobila fanta, ki ne bi bila tako ali drugače zaznamovan z občutki nevrednosti. Gotovo ju čaka še dolga pot, če bosta ostala skupaj in če bosta stopila na pot medsebojne iskrenosti in prijateljskega zaupanja.

Z možem gotovo vesta, kako dolga je lahko ta pot in da se na njej, če vztrajaš in govoriš iskreno o sebi, lahko očistiš vse preteklosti. V tem trenutku si hči najbolj želi, da vidva te njene globoke stiske ne bi omenjala, da je ne bi spraševala, zasliševala ali preverjala, saj bi s tem pomirila le sebe, ne pa nje. Hvaležna vama bo, če bo čutila, da stojita za njo in da je sprejeta tudi, če doživi razočaranje, tudi če ni vedno samo sonček. Najbolj pa jo bo pomirilo, če bo začutila, da vajino razpoloženje ni odvisno samo od njenih uspehov in neuspehov. Tukaj lahko zanjo naredita največ.

Najbrž bo zdaj težko kar na lepem poiskati stik s hčerko; še v lepih življenjskih trenutkih se težko posvetimo drug drugemu, kako naj bi se zdaj, ko sta v to tako rekoč prisiljena. Njej bo najbolj pomagalo, da se vidva iskreno pogovorita o tem, kako je bilo z vama, ko sta bila v njenih letih, kako sta prišla skupaj, kaj sta doživljala, česa sta se bala, kdaj sta se počutila neljubljena ali nevredna drug drugega. Vajina iskrenost in ponovni stik s stisko tistih dni bosta prinesla zaupanje najprej med vaju, nato pa tudi med vaju in hčer.
Dr. Katarina Kompan Erzar

Sosedin mož pije
Živimo v bloku. S sosedi se dobro razumem, še posebej s svojo neposredno sosedo, vendar zadnje čase postaja vedno bolj očitno, da njen mož pije. Hudo mi je zanjo, pa ne vem, kako naj ji pomagam. Kaj se sploh da storiti v takem primeru. Kakšna je moja odgovornost?
Marjana

Postavili ste vprašanje, ki vznemirja vsakega, ki živi ob družini z alkoholikom. V vašem hodniku ni več varno, strah vas postaja kričanja, sramotnega obnašanja vašega soseda, ne veste več, kaj lahko pričakujete, ko pridete domov. Vsak dan ste prisiljeni hoditi mimo sosedovega stanovanja in ne morete prezreti dogajanja za njegovimi stenami. Sploh pa si lahko le predstavljam, kako vam je, ko pomislim, da se tam mimo sprehaja vaš otrok: kaj lahko sliši, vidi oziroma kako se počuti. Tudi v vaš svet se je naselila negotovost, strah in groza pred tem, kaj še bo. Ob tem pa vam je hudo za sosede, ker so to ljudje, ki ste jim naklonjeni in s katerimi želite imeti dobre odnose. Sosedov alkoholizem je velika krivica do vseh sostanovalcev in seveda v prvi vrsti do njegove družine. To je bolezen, ki jo je treba zdraviti, in to čim prej, ker zelo škodi bolnikovi okolici in bolniku samemu.
Problema se verjetno nekje v sebi zaveda tudi vaša soseda in je najbrž osramočena, nemočna, besna, ali pa se trudi, da bi vse skupaj čim bolj uravnotežila in prikrila, dokler bo to mogoče. V vsakem primeru pa je v stiski in se verjetno boji, kdaj jo bodo sosedje začeli sramotiti in zapostavljati. Naredite lahko samo to, da se do nje obnašate tako kot prej, da ste prijazni, jo pozdravite in ostanete odprti za trenutek, ko vam bo zaupala svojo stisko. Nikakor pa ji ne »odpirajte oči, ne prepirajte se z njo, ne pritiskajte nanjo, saj je že tako pod pritiskom in je bolj pomembno, da ta pritisk razreši ob možu. Če pa vam bo potožila, se vam zaupala ali vas vprašala, kaj naj naredi, ji samo povejte, da mož nujno potrebuje zdravljenje. Nikakor ni vaša odgovornost, kako se bo sosed odločil, kakor tudi ne, kako se počuti njegova žena in kaj bo naredila. Vaša odgovornost je, da, kolikor je mogoče, poskrbite, da bo vaš blok varen za vas in za druge, torej da pokličete policijo v primeru nasilja ali nevarnosti, rešilca v primeru bolezni ipd. ter da ste do vseh ljudi vljudni in iskreni. Predvsem pa bodite prijazni do njunih otrok, da jih ne sramotite in da tudi drugim ne dovolite, da bi jih v vaši prisotnosti sramotili ali se vtikali vanje. Ta družina je v hudi stiski, ki se je kopičila dlje časa. Tudi rešitev ne bo prišla čez noč. V vsakem primeru pa je pomembno, da se ostali ne začnete igrati s to družino, torej opravljati za vogali, se zgražati, vtikati vanje ipd. Prizadevajte si biti vljudni ter s tem omogočite, da bo alkoholizem postal vedno bolj bolezen, torej izolirana težava bolnika, s svojo prijaznostjo in odprtostjo pa omogočite njegovi ženi, da se bo upala soočiti s problemom. Hkrati pa se morate zavedati, da ste upravičeni in tudi dolžni poklicati ustrezno pomoč, če bo alkoholikovo vedenje postalo nevarno za njegovo okolico.
Dr. Katarina Kompan Erzar

Novi partner ni nadomestni oče
Pozdravljeni, za Vas imava po moje zelo aktualno vprašanje: Kako naj prevzame vlogo očeta partner, ki je pripravljen sprejeti otroke, katerih oče se je odselil in ne živi več skupaj z ženo oziroma materjo otroka? Mislim, da se partner ne more delati, kot da otrok ni in da jim mora včasih postaviti kake meje in poskrbeti zanje. Hvala za odgovor.

Vajino vprašanje se dotika ene najbolj perečih tem vzgoje in partnerstva: sestavljene družine, v kateri se je moški odločil prevzeti aktivno vlogo tudi v vzgoji otrok svoje partnerke. Najprej bom zato, gospod, odgovorila vam. Najbolj boleče dejstvo je, da tem otrokom nikoli ne boste oče in jim rane ob izgubi očeta ne boste mogli zaceliti. Lahko pa jim boste pomagali, da bodo ob odraslem moškem lahko preverili svoja čutenja, doživljanja in razmišljanja ter z leti počasi spoznali, da niso oni krivi, da je oče odšel, in da bodo nazaj dobili vero in zaupanje, da so vredni ljubezni in pozornosti. Poleg tega jim boste lahko s svojimi sposobnostmi, modrostjo in izkušnjami pomagali, da se bodo čim več naučili o svetu, ki jih obkroža, in predvsem o tem, kaj moraš poznati, vedeti in razumeti, da si v svetu lahko varen. Zelo rahločutno in plemenito je tudi, da ste pripravljeni in tudi želite otrokom vaše partnerke nuditi oporo ter varnost. Pri tem pa se morate zavedati, da zanje nikoli ne boste predstavljali enakovredno pomembne figure, kot jim jo predstavlja njihova mama, da je torej njena vloga ob njih zanje ključna. Vsak dodaten odrasli model in opora, ki jo lahko srečajo, je samo zelo dobrodošel dodatek, vendar nima moči, ki jo ima mama, ki je ostala ob otrocih. Zato je ključno, da v vsem sodelujete z njo in da ne poizkušate tekmovati z njo v pomembnosti. Otroci vam bodo neskončno hvaležni, če boste njihovi mami omogočili, da bo po vseh bolečih zapletih, ki jih je doživljala ob svojem bivšem možu, spet postala sproščena in vesela mamica, ki se jih bo veselila vsakega posebej in res v polnosti živela svoje materinstvo.

Bolj ko boste osrečili njo, večjo avtoriteto in spoštovanje boste dobili v njihovih očeh. To pa pomeni, da je vaša vloga pri njihovi vzgoji najprej pogojena s tem, kako močan in topel stik z otroki bo lahko ob vas imela vaša partnerka. Osnovna drža do otrok je torej najprej prijaznost, kar pomeni, da se o vseh zapletih in nezadovoljstvu najprej pogovorite z njihovo mamo in šele potem ukrepate.

Tudi glede meja ne skrbite. Najmočnejša razmejitev, ki bo otrokom koristila, je to, da nikoli ne boste dopustili, da bi vaši pogovori prestopili mejo spoštovanja, torej, da se z njimi ne kregate, jim ne grozite, ne postavljate ultimatov, ampak odločno in mirno poveste svoje mnenje in jim ne dovolite, da bi škodovali sebi in drugim. Vedno pa morate to storiti ob sodelovanju njihove mame.

Vam gospa, pa bi rekla samo to, da je vaš strah, kako boste živeli svoje materinstvo ob novem partnerju, povsem upravičen in celo zelo dobrodošel, če si boste zaradi njega dovolili v polnosti začutiti otroke in jim posvetiti ves čas, ki ga potrebujejo, ni pa vaša naloga, da iz novega partnerja delate očeta! Novi partner namreč ni nadomestni oče ali nadomestna mati, zato vam vaše vloge v življenju otrok ne more olajšati, zmanjšati ali jo odigrati namesto vas.
dr. Katarina Kompan Erzar

Kupi v trgovini

Novo
1945: Dnevnik mojega križevega pota
Zgodovina
29,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh