Cvetje, sveče, lučke, okrasni predmeti, s katerimi počastimo spomin na umrlega - vse to najdemo na slovenskih grobovih. Foto: Tatjana Splichal

Praznovanje spomina na umrle je že zelo staro. Začetki segajo že v stari Egipt, Grčijo in Rim. V tem času se je spreminjal tudi način pokopavanja mrtvih: od mumij, sežiganja trupel, pokopavanja in krašenja z vrtnicami do žarnih pogrebov, ki prevladujejo v sodobnem času.

Stari Egipčani so razločevali telo, dušo in dvojnika

Že stari Egipčani so verjeli v posmrtno življenje. Filozof Marko Uršič v svojih predavanjih o sencah pravi, da so v egipčanskih verovanjih "sence večnosti" ali simbolne oblike živega bitja, ki preživijo telesno smrt, zelo razslojene. Poznali so izraz khat za fizično telo oz. mumijo, ka za človekov dvojnik oz. duhovno-telesno bitje, ki ima obliko in lastnosti človeka in prebiva z umrlim v grobu, ba pa je človekova srčna duša, upodobljena v ptici, ki rada poleti iz groba, a se vedno vrne h khatu. Ob mumijah so pokopavali amulete.

Edino človeško egipčansko mumijo v Sloveniji hrani Narodni muzej Slovenije, tedanjemu Deželnemu muzeju pa jo je leta 1846 podaril zbiralec in ljubitelj starin, avstrijski generalni konzul v Egiptu Anton pl. Lavrin.

Stari Grki za mrtve pripravili hrano in pijačo

Etnolog Boris Kuhar pravi, da so stari Grki praznik mrtvih imenovali anthesteria, v bistvu je bil to praznik vseh duš. Verjeli so, da se pokojni ob prazniku vrnejo domov, zato so jim svojci pripravili hrano in pijačo. "Gostili so jih tri dni," je dejal etnolog. Takrat naj bi se živi pomirili z mrtvimi, ki so se nato vrnili v podzemlje.

Sicer je bila anthesteria eden od štirih atenskih praznikov v čast bogu vina, veselja in plodnosti Dionizu. Temu bogu so darovali vino iz na novo odprtih sodov. Drugi dan so se zabavali, po veselju pa so jih strašile duše umrlih, ki so po njihovem verovanju blodile naokoli. Ljudje so zato tesno zaprli vrata svojih domov in jih premazali s smolo, da bi se zaščitili pred zlom. Tretji dan pa je bil praznik mrtvih. Na ta dan so dušam umrlih in bogu Hermesu, ki je po tedanjem verovanju vodil duše umrlih v podzemlje, darovali kuhane stročnice. V gledališčih ni bilo predstav.

Stari Rimljani so se mrtvih spominjali kar devet dni


Stari Rimljani so na grobove polagali vrtnice, zdaj pa grobove pogosteje krasimo s krizantemami.

Vodja arheološkega oddelka v Narodnem muzeju Slovenije Janka Istenič je povedala, da so bili grobovi umrlih v starem Rimu zunaj naselij v ozkih pasovih ob cestah. Na ozemlju današnje Slovenije so umrle sežigali, razen otrok, proti koncu 3. stoletja pa se je uveljavilo pokopavanje trupel. Ob pogrebu, prazniku mrtvih in prazniku vrtnic so božanskim Manom žrtvovali darove. Devet dni po smrti so slavili pogrebne slovesnosti in Manom darovali pitno daritev. Tako se je končalo obdobje globokega žalovanja.

Praznik mrtvih so zaznamovali februarja z devetdnevnico. Družine so se zbrale na pokopališčih, kjer so jedli in pili, hrano in pijačo pa so darovale tudi prednikom. Verovali so, da tako 21. februarja pomirili zlonamerne duhove umrlih. Grobove so podobno kot to počnemo zdaj, krasili s cvetjem, zlasti vrtnicami, zato so na praznik vrtnic prišli tudi na grob, je pojasnila Jasna Istenič.

Vera v posmrtno življenje v hebrejskem Svetem pismu

O veri v posmrtno življenje pri Judih, ki so vplivali na krščanstvo, je spregovoril Aleš Maver z oddelka za zgodovino filozofske fakultete v Mariboru. "V hebrejskem Svetem pismu se vera v posmrtno življenje pojavi precej pozno, v zadnjih stoletjih pred Kristusom. Tako izvemo, da je sredi 2. stoletja pr. Kristusom vodja judovskega upora proti helenističnemu kralju Antiohu IV. Juda Makabejec naročil molitve za umrle." Dodaj je še, da so se tudi v Kristusovem času pripadniki različnih judovskih verskih prepričanj prerekali o tem, ali mrtvi vstajajo. Najglasnejši zagovorniki vere v vstajenje so bili farizeji, je poudaril.

V Sloveniji prevladuje žarni pokop
»Pokop z žaro je prevladujoč način pokopa v Sloveniji in že nekaj let presega število klasičnih pokopov s krsto. V mestnih okoljih je delež upepelitev precej večji kot na vasi, ugotavljajo na portalu pogrebi.info. »Odstotek žarnih pokopov se giblje od 50 odstotkov na podeželju do 90 odstotkov v mestnih okoljih, v povprečju pa znaša okoli 65 odstotkov.«

Foto: splet

Sežiganje trupel zdaj ni enako, kot je bilo v času Starih Rimljanov ali tisto ob reki Ganges. Pri portalu pogrebi.info menijo, da je verjetno eden glavnih razlogov za uporabo žare namesto krste »dejstvo, da je bolečina svojcev pri pogrebu z žaro manjša,« vendar sta verjetnejša druga dva razloga: žarni pokop je preprostejši in tudi cenejši.

Karlo Smodiš je v članku Kakšen pokop priporoča katoliška Cerkev? primerjal žarni pogreb in pogreb s krsto: »Način pokopa ne more vplivati na vstajenje, vpliva pa na tiste, ki spremljajo pokojnega ob slovesu oziroma ob pogrebu. Namreč med obredom pokopa telesa in obredom pokopa pepela gre za simbolično neskladje, saj so drže svojcev in vseh navzočih pri pogrebu do pepela drugačne kot drže do telesa.« Žarni pogreb je po njegovem mnenju manj oseben in ne vzbuja istih čustev in odnosa do umrlega kot mrtvo telo. »Takšno neskladje je tudi med grobom, ki je sprejel mrtvo telo, in grobom, ki je sprejel upepeljeno telo. Prav slednji dopušča malo simboličnih razsežnosti za jezik vstajenja. Zato tudi motiv smrti in vstajenja v perspektivi praznega groba kot tudi sveti krst v luči Kristusove smrti in vstajenja ter evharistija kot obhajanje velikonočne skrivnosti najdejo z upepelitvijo na simbolični ravni veliko neskladje ali celo nasprotje. Upepelitev je neke vrste končno in zaključeno dejanje, neosebno, hitro in manj čustveno kot pokop, ki je manj končen in bolj naraven.«

Cerkev ne nasprotuje žarnim pogrebom, bolj pa so sporni razlogi, zakaj se ljudje odločajo za to vrsto pokopa – »ker je tak pogreb cenejši, manj boleč in bolj higienski – kot pravijo, kar pa je le pretveza za utišanje najglobljih čustev do umrlega. Še bolj sporno pa je to, da se nekateri odločajo za upepelitev svojcev z namenom, da se jih tako takoj znebijo.«

Preberite si še, kaj sta o pogrebih v Mehiki in Vietnamu povedala misijonarja Barbara Čuk, misijonarka v Mehiki, in br. Miha Majetič, misijonar v Vietnamu.


Delno povzeto po STA.