»Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli« (Jn 19,37)


Dragi bratje in sestre!

»Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli« (Jn 19,37). Te svetopisemske besede nas uvajajo v letošnje postno premišljevanje. Postni spokorni čas je posebej primeren, da se skupaj z Marijo in Janezom, ljubljenim učencem, pomudimo pri Njem, ki je za vse človeštvo na križu daroval svoje življenje (prim. Jn 19,25). V tem času pokore in molitve zato svoj pogled z iskrenim sočutjem usmerjamo na križanega Kristusa, ki nam je po svoji smrti na Golgoti razodel polnost Božje ljubezni. V okrožnici Deus caritas est – Bog je ljubezen sem se posvetil temi ljubezni in obema njenima temeljnima oblikama, agapični in erotični ljubezni.

Božja ljubezen: agape in eros

Z izrazom agape, ki se pogosto pojavlja v Novi zavezi, označujemo darovanjsko ljubezen tistega, ki izključno išče dobro drugega, beseda eros pa nasprotno pomeni ljubezen tistega, ki želi posedovati tisto, kar mu manjka in po čemer hrepeni. Ljubezen, s katero nas ljubi Bog, je nedvomno agape. Ali more človek Bogu dati kaj, česar On še ne bi imel? Vse, kar človeško bitje je in ima, je Božji dar in posledično človek v vsem potrebuje Boga. Toda Bog ljubi tudi z močjo erosa. V Stari zavezi Stvarnik vesolja svojemu izvoljenemu ljudstvu izkazuje posebno ljubezen, ki presega vsak človeški nagib. Prerok Ozej izraža Božje hrepenenje z drznimi podobami, kot na primer z ljubeznijo moža do prešuštnice (prim. Oz 3,1–3). Ko Ezekiel opisuje odnos Boga do izraelskega ljudstva, se svojega strastnega in čustev polnega jezika ne sramuje (prim. Ezk 16,1–22). Tovrstna biblična besedila kažejo, da je eros del Božjega srca: kakor ženin od svoje neveste tudi Vsemogočni Bog pričakuje pritrdilni odgovor svojih ustvarjenih bitij. Zaradi hinavščine zla se je človeštvo že na začetku pred Božjo ljubeznijo zaprlo in se zateklo v iluzijo navidezne samozadostnosti (prim. 1 Mz 3,1–7). Vase zazrti Adam se je od Boga, ki je izvir življenja, oddaljil in je postal oče vseh, »ki jih je strah pred smrtjo vse življenje vklepal v sužnost« (Heb 2,15). Toda Bog ni obupal in človekov »ne« je postal ključni povod za razodetje njegove ljubezni v vsej odrešilni moči.

Križ razodeva polnost Božje ljubezni

V skrivnosti križa se v vsej polnosti razodeva brezmejna moč, s katero nebeški Oče izkazuje svoje usmiljenje. Da bi si ponovno pridobil ljubezen svojih ustvarjenih bitij, je ponudil zelo visoko odkupnino – kri svojega edinorojenega Sina. Smrt, ki je za prvega Adama predstavljala znamenje popolne osamljenosti in nemoči, se je po novem Adamu spremenila v najvišje znamenje ljubezni in samote. Skupaj s sv. Maksimom Spoznavalcem lahko rečemo, da je Kristus »tako rekoč umrl po Božje, ker je šel v smrt prostovoljno« (prim. Ambigua, 91, 1956). V križu se razodeva Božji eros do nas. Eros je dejansko – po besedah Psevdo-Dionizija – moč, »ki tistemu, ki ljubi, ne dovoli, da bi se mudil pri samem sebi, ampak ga sili k združitvi z ljubljenim« (De divinis nominibus, IV, 13; P G 3,712). Ali obstaja še kakšen »norejši eros« (N. Cabasilas, Vita in Cristo, 648) kot ga je izkazal Božji Sin, ki si je želel postati eno z nami vse do točke trpljenja, ko je posledice naših grehov vzel nase?

»Njega, ki so ga prebodli«

Dragi bratje in sestre! Ozrimo se v na križu prebodenega Kristusa! On je pretresljivo razodetje Božje ljubezni, tiste ljubezni torej, v kateri se eros in agape – daleč od tega, da bi si nasprotovala – vzajemno pojasnjujeta. Na križu Bog sam prosjači za ljubezen svojih ustvarjenih bitij: žeja ga po ljubezni vsakogar od nas. Apostol Tomaž je v Jezusu prepoznal »Gospoda in Boga«, ko je položil svojo dlan v njegovo prebodeno stran. Nič ne preseneča, da je veliko svetnikov v Jezusovem srcu videlo najvišji izraz skrivnosti te ljubezni. Lahko bi celo rekli, da je razodetje Božjega erosa človeštvu resnično najgloblji izraz njegove agapične ljubezni. Prav zares samo ljubezen, v kateri se zastonjsko darovanje in strastno hrepenenje po vzajemnosti združita, more najtežja bremena spreminjati v lahka. Jezus je rekel: »Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi« (Jn 12,32). Bog predvsem hrepeni po našem odgovoru, da bi njegovo ljubezen sprejeli in mu dopustili, da nas pritegne k sebi. Pri čemer ne zadošča, če njegovo ljubezen samo sprejmemo – nanjo moramo odgovoriti in jo posredovati drugim: Kristus »me je pritegnil k sebi« zato, da bi se združil z menoj ter me tako učil ljubiti brate in sestre z njegovo ljubeznijo.

Kri in voda

»Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli«. Z zaupanjem se ozrimo na Jezusovo prebodeno stran, iz katere tečeta »kri in voda« (Jn 19,34). Cerkveni očetje so v teh dveh elementih prepoznavali simbol krsta in evharistije. Krstna voda nas – po posredovanju Svetega Duha –vodi v intimnost trinitarične ljubezni. Postni čas na spodbuja, da v milosti krsta pozabimo nase in se odpremo usmiljenemu očetovskemu objemu (prim. sv. Janez Krizostom, Kateheze, 3, 14 sl). Kri, simbol ljubezni Dobrega pastirja, priteka v nas po skrivnosti evharistije: »Evharistija nas vodi v Jezusovo dejanje darovanja … in nas vključi v dinamiko njegovega darovanja« (Deus caritas est, 13). Naj postni čas preživimo kot »evharistični čas«, v katerem bomo sprejemali Jezusovo ljubezen, ki jo bomo tudi z besedo in dejanji razširjali okoli sebe. Zrenje tistega, »ki so ga prebodli«, nas torej spodbuja, naj odpremo srce tudi drugim in naj prepoznamo rane, ki so bile prizadejane dostojanstvu človeka. Post nas prav posebej vabi, naj zavračamo vsakršno zaničevanje življenja in izkoriščanje človeške osebe ter naj lajšamo osamljenost in zapuščenost mnogih ljudi. Tako bo postni čas za vsakega kristjana postal nova izkušnja Božje ljubezni, ki nam je bila podarjena po Jezusu Kristusu, tista ljubezen, ki jo moramo izkazovati našim bližnjim, predvsem vsem trpečim in stiskanim. Samo na ta način bomo mogli v polnosti okušati velikonočno veselje. Marija, Mati lepe ljubezni, naj nas v postnem spokornem času vodi na poti resničnega spreobrnjenja h Kristusovi ljubezni. Vam, dragi bratje in sestre, želim rodoviten postni čas in vam iz srca podeljujem svoj posebni apostolski blagoslov.

V Vatikanu, 21. novembra 2006