Dragi bratje in sestre,

11. februarja 2006, na bogoslužni spomin lurške Matere Božje, bomo praznovali 14. svetovni dan bolnikov. Lansko leto smo ta dan obhajali v marijanskem svetišču Mvolyé v Yaoundéju. Ob tej priliki so verniki skupaj s svojimi pastirji v imenu celotne afriške celine ponovno potrdili svojo pastoralno zavzetost za bolnike. Prihodnji svetovni dan bolnikov bo potekal v avstralskem mestu Adelaide. Prireditve bodo dosegle svoj vrhunec z evharističnim bogoslužjem v katedrali, ki je posvečena sv. Frančišku Ksaveriju, neutrudnemu misijonarju ljudstev Vzhoda. Ob tej priliki se želi Cerkev s posebno skrbjo skloniti k trpečim in usmeriti pozornost javnega mnenja na probleme, povezane z duševnimi motnjami, ki zdaj prizadevajo že eno petino človeštva in predstavljajo zares pereč socialno-zdravstveni problem. Ko se spominjam pozornosti, ki jo je moj častitljivi predhodnik papež Janez Pavel II. namenjal tej vsakoletni priložnosti, se želim tudi sam, dragi bratje in sestre, duhovno pridružiti svetovnemu dnevu bolnikov, da bi se skupaj z udeleženci pomudil ob premišljevanju položaja duševno bolnih v svetu in zato, da bi spodbudil zavzetost cerkvenih skupnosti za pričevanje nežnega Gospodovega usmiljenja tem ljudem.

V mnogih deželah to vprašanje še ni zakonsko urejeno, v drugih manjka definirana politika mentalnega zdravja. Treba se je tudi zavedati, da so dolgotrajni oboroženi spopadi na različnih koncih sveta, ponavljajoče se naravne katastrofe ogromnih razsežnosti in širjenje terorizma zahtevali ne le osupljivo veliko število mrtvih, ampak so v nemalo preživelih ljudeh povzročili psihične travme, ki so velikokrat težko odpravljive. Dalje, tudi v ekonomsko visoko razvitih deželah strokovnjaki ob nastajanju novih oblik duševnih bolezni priznavajo tudi negativni vpliv krize moralnih vrednot. To pa pospešuje čut osamljenosti, spodkopava in celo razceplja tradicionalne oblike socialne kohezije, začenši z institucijo družine; v takšnem stanju so bolniki odrinjeni na rob družbe, posebej še duševni bolniki, ki jih pogosto pojmujemo kot breme za družino in skupnost. Na tem mestu se želim zahvaliti vsem tistim, ki si na različne načine in na različnih ravneh prizadevajo za to, da ne bi zmanjkalo duha solidarnosti, ampak bi se ohranil v oskrbovanju teh naših bratov in sester, navdihujoč se ob človeških in evangeljskih vzorih in načelih.

Prav tako opogumljam vse, ki si prizadevajo, da bi bil vsem duševnim bolnikom omogočen dostop do potrebnega zdravljenja. Žal so v mnogih delih sveta službe za te bolnike pomanjkljive, nezadostne in v razpadljivem stanju. Družbeno okolje duševnih bolnikov z njihovimi omejenostmi vedno ne sprejema in tudi zaradi tega opažamo težave pri iskanju potrebnih človeških in finančnih virov. Ugotavljamo potrebo po boljši integraciji binoma ustrezna terapija in nova dojemljivost za nadloge, tako, da bi bilo delavcem v tem sektorju dovoljeno učinkoviteje iti naproti tem bolnikom in njihovim družinam, ki same ne bi mogle ustrezno pomagati vpletenim v težave. Prihodnji svetovni dan bolnikov je primerna priložnost za izražanje solidarnosti družinam, ki oskrbujejo duševno bolne osebe.

Zdaj bi se rad obrnil na vas, dragi bratje in sestre, ki vas preskuša bolezen, in vas povabil, da skupaj s Kristusom darujete vaše trpljenje Očetu v prepričanju, da je vsaka preizkušnja, sprejeta z vdanostjo, zaslužna, in kliče Božjo dobrotljivost na vse človeštvo. Izražam svoje spoštovanje vsem, ki vam strežejo v rezidenčnih centrih, v Day Hospitals ter v oddelkih za diagnozo in zdravljenje in jih spodbujam, naj se velikodušno darujejo, da potrebnim nikdar ne bo manjkala zdravniška, socialna in pastoralna pomoč, ki spoštuje dostojanstvo, lastno vsakemu človeškemu bitju. Cerkev vam bo posebej po svojih kaplanih s svoje strani pomagala, saj se dobro zaveda, da je poklicana, da razodeva Kristusovo ljubezen in skrb za trpeče in za vse, ki zanje skrbijo. Pastoralnim delavcem, združenjem in organizacijam za prostovoljno delo priporočam, naj s konkretnimi oblikami in pobudami podpirajo družine, ki skrbijo za duševno bolne, njim pa želim, naj v njih raste in se razširja kultura gostoljubnosti in medsebojnega razdeljevanja, zahvaljujoč tudi ustreznim zakonom in zdravstvenim načrtom, ki naj predvidijo zadostne vire za njihovo konkretno aplikacijo. Kot še nikoli je danes nujno usposabljanje in posodabljanje osebja, ki deluje na tako občutljivem področju družbe. Vsak kristjan je v skladu s svojo lastno nalogo in s svojo lastno odgovornostjo poklican, da prispeva k priznavanju, spoštovanju in pospeševanju dostojanstva teh naših bratov in sester.

Duc in altum! To Kristusovo povabilo Petru in apostolom naslavljam na cerkvene skupnosti po vsem svetu, na poseben način pa na tiste, ki služijo bolnim, naj s pomočjo Marije, Salus infirmorum, izpričujejo Božjo dobrotljivost in očetovsko skrb. Sveta Devica naj tolaži vse, ki jih je zaznamovala bolezen in podpira tiste, ki jim kakor dobri Samarijan blažijo telesne in duševne rane. Vsakemu posebej zagotavljam spomin v molitvi in vsem skupaj rad podeljujem svoj blagoslov.

V Vatikanu, 8. decembra 2005