Evharistija: kruh življenja za mir na svetu

Dragi sobratje v škofovski, duhovniški in diakonski službi,
dragi bratje in sestre!

1. »Naj bo mir z vami!« V Gospodovem imenu, ki se je na večer velikonočne nedelje nenadoma prikazal v dvorani zadnje večerje v Jeruzalemu, ponavljamo tudi mi: »Mir vam bodi!« (Jn 20, 21). Naj vas skrivnost Njegove smrti in vstajenja tolažita in vam v polnosti razodeneta smisel vašega življenja. Naj vas On ohranja v veselem upanju! Kajti Kristus živi v svoji Cerkvi, z nami in pri nas ostaja vse dni do konca sveta, kot nam je sam obljubil (prim. Mt 28, 20). V najsvetejšem zakramentu svete evharistije se nam Gospod podarja z veseljem in ljubeznijo, hkrati pa nam naroča, naj Njegovo zmagovito ljubezen delimo z brati in sestrami po svetu. To je veselo sporočilo, ki vam ga, dragi bratje in sestre, ob koncu tokratne škofovske sinode o sveti evharistiji, oznanjamo.

Slavljen in zahvaljen naj bo tudi Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je ponovno zbral, da bi se podobno kot učenci v dvorani zadnje večerje in skupaj z Marijo – Božjo in našo materjo – globlje zavedali Njegovega najodličnejšega daru, svete evharistije.

2. Pokojni sveti oče, papež Janez Pavel II., nas je sklical v Rim, njegova svetost, papež Benedikt XVI. pa nas je ponovno povabil, da smo se zbrali predstavniki z vseh petih kontinentov, da bi skupaj molili in razmišljali o evharistiji kot viru in vrhuncu življenja in poslanstva Cerkve. Glavni namen sinodalnega zasedanja je bil podati predloge svetemu očetu, ki bodo služili prenovi evharistične pastorale v Cerkvi. Znova smo smeli zreti, kaj sveta evharistija že od vsega začetka pomeni: eno vero in eno Cerkev, ki se hrani z istim kruhom, in živi v konkretnih skupnostih skupaj in v povezanosti s Petrovim naslednikom.

3. Bratska skupnost, sestavljena iz škofov, preostalih povabljenih in predstavnikov krščanskih Cerkva, nas je utrdila v prepričanju, da sveta evharistija poživlja in preoblikuje življenje ter raznovrstna prizadevanja in dejavnosti v naših krajevnih Cerkvah tako na Vzhodu kot na Zahodu, pa čeprav živimo v zelo različnih pogojih in okoliščinah. Iskreno in globoko se veselimo enotnosti naše evharistične vere znotraj bogate raznovrstnosti verskih obredov, kultur in pastoralnih danosti. Prisotnost tako številnih sobratov škofov iz vzhodnih Cerkva je bila očitno znamenje bogastva različnih liturgičnih tradicij, ki izžarevajo globino vsakokratne evharistične skrivnosti.

Vabimo vas, bratje in sestre vseh veroizpovedi, k še bolj goreči molitvi, da bi doživeli spravni dan in polno edinost v Cerkvi, ko obhajamo sveto evharistijo. Tudi naš Gospod je na predvečer svoje smrti molil: »Da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal« (Jn 17, 21).

4. V globoki hvaležnosti Gospodu za pontifikat svetega očeta Janeza Pavla II. (1978–2005) in za njegovo zadnjo encikliko Cerkev iz evharistije, kateri je sledilo tudi apostolsko pismo Ostani z nami, Gospod – sestavljeno ob razglasitvi leta evharistije – prosimo Gospoda, naj pomnoži sadove Njegovih pričevalcev in Njegovega nauka. Naša hvaležnost velja tudi vsemu Božjemu ljudstvu: v teh treh tednih molitve in premišljevanja smo se čutili močno povezane z njimi in med seboj. V svoje molitve pa smo posebej vključevali tudi krajevne Cerkve na Kitajskem in njihove škofe, ki se zasedanja niso mogli udeležiti.

Vsem vam, škofje, duhovniki, diakoni, misijonarji po svetu, možje in žene Bogu posvečenega življenja, vsem laikom po svetu, možem in ženam dobre volje ter tudi vsem, ki so odgovorni za medije, voščimo v imenu vstalega Gospoda mir in veselje v Svetem Duhu!


Posluh za trpljenje sveta

5. Sinodalno zasedanje je bilo čas intenzivnih izmenjav in pričevanj o življenju Cerkve na posameznih kontinentih. Soočili smo se z mnogimi dramatičnimi dogodki, z raznovrstnim trpljenjem, ki ga povzročajo vojne, z lakoto in z različnimi oblikami terorizma in nepravičnosti, ki prizadevajo življenje stotine milijonov prebivalcev na Zemlji. Nenehni izbruhi nasilja na Bližnjem Vzhodu in v Afriki nas opominjajo, da svetovna javnost in javno mnenje pozabljata na afriški kontinent in na njegovo stisko. Zdi se, da je število naravnih nesreč v zadnjem času močno poraslo, in to dejstvo nas sili k bolj spoštljivemu odnosu do narave ter h krepitvi vezi solidarnosti s preizkušanimi narodi.

Oči si nismo zatiskali tudi pred problemi, ki izvirajo iz sekularizma, v največji meri prizadevajo Zahod in vodijo k verski brezbrižnosti ter k raznim oblikam relativizma. Razmišljali smo tudi o nepravičnosti in izjemni revščini, ki vladata na več predelih sveta, še posebno pa v Latinski Ameriki in Aziji. Vse to trpljenje kliče k Bogu in apelira na vest človeštva, torej tudi na nas. Kaj se bo zgodilo z globalno vasjo naše Zemlje in z ogroženim okoljem, ki mu grozi uničenje? Kaj lahko storimo, da bo v času globalizacije solidarnost zmagala nad trpljenjem in revščino? Na tem mestu se obračamo tudi na vse državne voditelje in prosimo, naj poskrbijo, da bo skupno dobro dostopno vsem; naj se zavzemajo za dostojanstvo človeške osebe od spočetja do njenega naravnega konca; naj sprejmejo zakone, ki spoštujejo naravno pravo zakona in družine. Z naše strani zagotavljamo dejavno soudeležbo pri skupnih prizadevanjih za ustvarjanje trajnih pogojev celostnega razvoja človeške družine, kjer nikomur ne bi smelo manjkati vsakdanjega kruha.

6. Vse v diskusijah omenjeno trpljenje in še nerešena vprašanja smo vključevali v evharistično daritev in v adoracijo. Med skrbnim poslušanjem drug drugega so nas pretresala in ganila pričevanja mučencev, ki se darujejo za Gospoda na mnogih koncih Zemlje tako danes kot tudi že v celotni zgodovini Cerkve. Sinodalni očetje so poudarili, da so mučenci svojo moč za premagovanje sovraštva z ljubeznijo in nasilja z odpuščanjem črpali prav iz svete evharistije.


»To delajte v moj spomin«

7. Na večer pred svojim trpljenjem »je Jezus vzel kruh, blagoslovil, razlomil, dal učencem in rekel: 'Vzemite, jejte, to je moje telo.' Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in rekel: 'Pijte iz njega vsi. To je namreč moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščanje grehov'« (Mt 26, 26–28); »To delajte v moj spomin« (Lk 22, 19–20; 1 Kor 11, 24–25). Od vsega začetka se Cerkev spominja Gospodove smrti in vstajenja z istimi besedami in dejanji, ki so se zgodila pri zadnji večerji; pri tem prosi Svetega Duha, da kruh in vino spremeni v Kristusovo telo in kri. Trdno verujemo in tako tudi uči tradicija nauka Cerkve, da Jezusove besede, ki jih pri sveti maši izgovarja duhovnik, v moči Njegovega Duha storijo to, kar dejansko pomenijo: po teh besedah je vstali Kristus živo navzoč (KKC 1366). Cerkev živi iz tega najodličnejšega daru, ki jo združuje, očiščuje in jo spreminja v eno Kristusovo telo, tega pa oživlja isti Duh (prim. Ef 5, 29).

Evharistija je dar Očetove ljubezni, ki je poslal svojega edinega Sina, da bi svet rešil (prim. Jn 3, 17), je dar Sinove ljubezni, ki je svoje tako ljubil, da jim je izkazal ljubezen do konca (prim. Jn 13, 1) in je dar Božje ljubezni, ki je bila izlita v naša srca po Svetem Duhu (prim. Rim 5, 5) in v moči katere kličemo: »Aba, Oče!« (Gal 4, 6). Pri obhajanju svete daritve z veselimi srci naznanjamo odrešenje sveta, ko oznanjamo Njegovo zmagovito smrt, dokler ponovno ne pride. S tem, ko smo dobili delež pri Njegovem telesu, smo prejeli tudi poroštvo našega vstajenja.

8. Štirideset let po Drugem vatikanskem cerkvenem zboru (1962–1965) smo želeli preveriti, v kolikšni meri se skrivnost vere v skladu z njenim bistvom izraža in prenaša v bogoslužju. Tokratna sinoda ponovno potrjuje, da je Drugi vatikanski cerkveni zbor pripravil osnove za avtentično liturgično prenovo. Od tedaj nas zavezuje skrb za zbiranje dobrih sadov in za odpravljanje zlorab, ki so se prikradle v liturgično prakso. Prepričani smo, da spoštovanje sakralnega značaja bogoslužja vodi k zvestemu upoštevanju liturgičnih norm, ki jih je določila kongregacija. Nihče ne sme biti gospodar nad cerkveno liturgijo. Živa vera, ki odseva Gospodovo prisotnost, je prvi pogoj za lepoto liturgičnih obredov, ki je resnična pritrditev Božji slavi.


Svetle plati v evharističnem življenju Cerkve

9. Sinodalno zasedanje se je odvijalo v veselem in bratskem vzdušju, ki so ga zaznamovale odprte diskusije o raznoraznih problemih in izzivih ter spontano podeljevanje sadov evharističnega leta. Prisotnost in prispevki svetega očeta Benedikta XVI. so nam bili zgled in dragocena pomoč – razodel nam je namreč mnoga razveseljujoča dejstva, npr. ponovno odkritje pomena nedeljske svete maše, večje število poklicev za duhovništvo in redovništvo na različnih koncih sveta, močno izkušnjo letošnjega svetovnega dneva mladih z vrhuncem v Kölnu, številna gibanja po svetu, ki se posvečajo adoraciji, prenovljeno katehezo zakramentov uvajanja v krščanstvo (krst, evharistija in birma) v duhu Katekizma katoliške Cerkve, naraščajoče število cerkvenih gibanj in skupnosti, od koder prihajajo misijonarji za novo evangelizacijo in številne skupine ministrantov, iz katerih – tako upamo – bodo vzklili novi duhovni poklici ter še mnoga druga znamenja upanja, za katera moramo biti hvaležni.

Sinodalni očetje si želimo, da bi bilo pravkar zaključeno evharistično leto začetek in temelj nove evangelizacije človeštva v času globalizacije, ki izvira iz evharistije.

10. Želimo si, da bi »evharistično čudenje« (Cerkev iz evharistije, 6) v vernikih prebujalo bolj poglobljeno življenje iz vere. Vzhodnocerkvena tradicija tako vzhodnih katoličanov kot tudi pravoslavnih s tem namenom goji Jezusovo molitev, evharistični post in slavilno petje, medtem ko latinska tradicija v evharistično duhovnost poleg evharističnega slavja in čaščenja Najsvetejšega zakramenta tudi izven svete maše vključuje tudi evharistični blagoslov, procesije z Najsvetejšim in druge zdrave oblike ljudskih pobožnosti. Taka duhovnost je gotovo rodovitna, saj nas podpira v vsakdanjem življenju in krepi moč našega pričevanja.

11. Gospodu smo hvaležni, da more Cerkev svobodno obhajati svete skrivnosti tudi v deželah, kjer duhovnikov sploh ni bilo ali pa so smeli delovati le na skrivnem. Svobodno oznanjevanje in mnogi verniki, ki so ponovno našli stik z Gospodom in Cerkvijo, postopoma evangelizirajo v razkristjanjenih območjih. Prisrčno pozdravljamo vse tiste, ki trpijo zatiranje, in jih želimo opogumiti, obenem pa prosimo Gospoda za milost, da bi tam, kjer so kristjani v manjšini, smeli in mogli svobodno praznovati Gospodov dan.


Izzivi evharistične prenove

12. Življenje Cerkve zaznamujejo tudi senčne plati in težave, s katerimi smo se soočali. Ker se čut za greh izgublja in ker je spovedna praksa že dalj časa v krizi, bo potrebno ponovno odkriti njun globlji smisel in na novo ovrednotiti spreobrnjenje in dragoceno sredstvo odrešenja, ki nam ga je vstali Gospod podaril za odpuščanje grehov (prim. Jn 20, 23), za rast ljubezni do Boga in do naših bližnjih.

Z zanimanjem ugotavljamo, da se vedno več versko vzgojenih mladih redno spoveduje, kar pomeni, da razumejo, da je za vreden prejem svetega obhajila potrebna sprava.

13. Pomanjkanje duhovnikov, ki bi lahko darovali nedeljske svete maše, nas zelo skrbi, hkrati pa nas vabi k molitvi in k bolj dejavnemu prizadevanju za nove duhovn(išk)e poklice. Mnogi duhovniki morajo zaradi okoliščin, v katerih živijo, darovati sveto mašo v enem dnevu na več krajih z namenom, da bi lahko v čim večji meri zadovoljili potrebe zaupanih vernikov. Zaslužijo si naše iskreno spoštovanje in solidarnost. Priznanje izrekamo tudi številnim misijonarjem, ki navdušeno oznanjajo evangelij in tako uresničujejo Božjo zapoved, ki pravi, naj gremo po vsem svetu in naj krščujemo v Njegovem imenu (prim. Mt 28, 19).

14. Skrbi nas tudi dejstvo, da odsotnost duhovnikov marsikje onemogoča nedeljsko sveto mašo. V deželah, kjer je pomanjkanje duhovnikov pereč problem, so pripravili prilagojene oblike bogoslužja. V takih primerih bi se lahko bolj posluževali tudi v katoliški tradiciji zelo cenjenega »duhovnega obhajila«, ki po eni strani vernike temeljiteje pripravlja na zakramentalno sveto obhajilo, po drugi strani pa je lahko resnična duhovna tolažba tudi za tiste, ki se iz različnih razlogov ne morejo udeležiti svete maše. Verjamemo, da bi bila tovrstna praksa v pomoč posebno osamljenim, osebam s posebnimi potrebami, ostarelim, zapornikom in beguncem.

15. Poznano nam je trpljenje in žalost tistih, ki ne smejo pristopati k svetemu obhajilu, ker njihove družinske razmere niso v skladu z Božjimi zapovedmi (prim. Mt 19, 3–9). Mnogi ločeni in ponovno poročeni kristjani z bolečino sprejemajo prepoved prejema svetega obhajila in svojo žrtev darujejo Bogu, spet drugi pa je ne razumejo in živijo v notranji razpetosti in razdvojenosti. Čeprav njihovih dejanj ne odobravamo (prim. KKC 2384), ponovno zagotavljamo, da niso izključeni iz življenja Cerkve. Vse na tem področju preizkušene brate in sestre prosimo, naj se udeležujejo nedeljskih svetih maš in naj pazljivo poslušajo Božjo besedo, ki je hrana tako za življenje po veri in ljubezni kot tudi moč za njihovo spreobrnjenje. Radi bi povedali, da smo z njimi povezani v molitvi in dušnopastirski skrbi. Skupaj prosimo Gospoda, da bi ostajali zvesti Njegovim zapovedim.

16. Marsikje je moč opaziti upadanje čuta za sveto, ki ne zadeva le dejavne in plodovite udeležbe pri sveti maši, ampak tudi način obhajanja le-te ter prepričljivost pričevanja krščanskega življenja, k čemur smo poklicani vsi kristjani. Prizadevajmo si, da bomo s pomočjo svete evharistije poživili smisel in veselje do pripadnosti katoliški Cerkvi, kajti v mnogih deželah je opaziti naraščanje verske brezbrižnosti. Naš odgovor na razkristjanjenost je kakovostna vzgoja za krščansko življenje v družinah, saj se bo zakramentalno življenje le tako prenovilo in se izražalo kot temeljna vsebina vere. Starše, dušne pastirje in katehete vabimo in spodbujamo, naj se ne bojijo podati na pot evangelizacije in verske vzgoje na začetku novega tisočletja.

17. Pred Gospodom zgodovine in prihodnosti sveta se na nas obračajo revni in sicer tisti, ki jih revščine tare že dolgo, kot tudi tisti, ki so nedavno postali žrtve nepravičnih socialnih struktur in je svet nanje popolnoma pozabil. Spominjajo nas, da bo Kristus trpel vse do konca sveta. Njihovo trpljenje mora najti svoje mesto v evharistični skrivnosti, to pa nas vabi, da se bolj dejavno in zavestno zavzemamo za pravičnost in spreminjanje sveta. Vir zgleda in navdiha nam je socialni nauk Cerkve, ki v središče svoje pozornosti postavlja človeško osebo in njeno dostojanstvo.

»Ne moremo se namreč slepiti: to je dejanje ljubezni do bližnjega in še posebno do tistih, ki našo pomoč najbolj potrebujejo; ljubezen pa je tisto znamenje, po katerem bomo prepoznani kot Jezusovi učenci (prim. Jn 13, 35; Mt 25, 31–46). To je kriterij, ki preverja pristnost našega evharističnega slavja« (Ostani z nami, Gospod, 28).


Vi boste moje priče

18. »Ker je svoje, ki so bili na svetu, ljubil, jim je izkazal ljubezen do konca.« Janezov evangelij razodeva smisel postavitve svete evharistije z odlomkom o Jezusovem umivanju nog svojim učencem (prim. Jn 13, 1–20). Jezusovo globoko sklanjanje k nogam in umivanje je simbol ljubezni, ki gre do konca. Ta preroška gesta naznanja Njegov spust v smrt na križu, ki nase jemlje grehe sveta in očiščuje naše duše. Sveta evharistija je dar ljubezni, je srečanje z Bogom, ki nas ljubi in je prekipevajoči izvir večnega življenja. Mi, škofje, duhovniki in diakoni, smo prve priče in služabniki prav te ljubezni.

19. Dragi duhovniki, v teh dneh smo veliko razmišljali o vas. Poznamo vašo velikodušnost in izzive, s katerimi se srečujete. V skupnosti z nami nosite breme vsakodnevnega pastoralnega služenja Božjemu ljudstvu. Oznanjate Božjo besedo in si prizadevate za uvajanje vernikov v evharistično skrivnost. Kako milostna je vaša služba! Molimo in prosimo za vas in skupaj z vami, da bi – skupaj – ostali zvesti Gospodovi ljubezni. Prosimo vas, bodite po zgledu svetega očeta Benedikta XVI. skupaj z nami »ponižni sodelavci v Gospodovem vinogradu« in ostanite zvesti duhovniškemu načinu življenja. Naj se Gospodov mir, ki ga v obilju podeljujete skesanim grešnikom in vsem, ki so povabljeni na Gospodovo gostijo, razliva tudi na vas ter naj odseva v vaših skupnostih, ki živijo iz vašega pričevanja.

S hvaležnostjo se spominjamo služenja stalnih diakonov, katehetov, pastoralnih delavcev in laikov, ki svoj delež prispevajo za blagor celotnega občestva. Naj bo vaše delo še naprej velikodušno in rodovitno. Naj vas skupnost vernikov in vaši dušni pastirji duhovno in konkretno podpirajo.

20. Drage sestre in bratje, ne glede na izbiro življenjskega stanu smo poklicani, da živimo iz krstnih milosti, kajti le v moči teh milosti si moremo biti edini v mislih in v ljubezni; moremo biti ene duše in enega mišljenja (prim. Flp 2, 2) in zmoremo po Jezusovem zgledu ponižno pristopati drug k drugemu. Naša medsebojna ljubezen ni zgolj posnemanje Gospoda, ampak je konkretno znamenje Njegove žive prisotnosti med nami. Prisrčno pozdravljamo in se zahvaljujemo tudi vsem Bogu posvečenim ženam in možem, posebnim izbrancem na Božji njivi, ki zastonjsko pričujejo o Ženinovem ponovnem prihodu (prim. Raz 22, 17–20). Vaše evharistično pričevanje hoje za Kristusom je krik po ljubezni v noči tega sveta in je odmev Marijinih hvalospevov Magnificat in Stabat Mater. Naj vas evharistična Gospa, kronana z zvezdami in polna ljubezni, Devica vnebovzetja in brezmadežnega spočetja varuje pri vašem služenju Gospodu in ubogim in vas ohranja v velikonočnem veselju za upanje sveta.

21. Dragi mladi, sveti oče Benedikt XVI. vam ponovno pravi, da ne boste ničesar izgubili, če se boste Jezusu predali do konca. Zares jemljemo močne in jasne papeževe besede, ki jih je izrekel pri inavguracijski sveti daritvi. Sprejmite jih kot pravi smerokaz k resnični sreči, pri čemer seveda želimo spoštovati vašo svobodo. »Ne bojte se Kristusa! On ničesar ne jemlje, temveč vse daje. Kdor se Mu popolnoma izroči, se mu vse odpovedi stokratno povrnejo. Da, odprite, na stežaj odprite vrata Kristusu in našli boste pravo življenje.« Mi računamo, da boste z vašimi sposobnostmi, talenti in željami ustvarjali pogoje, da bodo v svetu zaživele prave vrednote in da bosta zavladala pravičnost in nenasilje, vi pa lahko računate na našo podporo in molitev. Skupaj bomo lahko odgovorili na izziv, kako graditi prihodnost z Jezusom. Vi ste »jutranja straža« in »raziskovalci prihodnosti«. Ne pozabite se hraniti pri izviru Božjih milosti! V sveti evharistiji boste namreč dobili moč in navdih za nujne spremembe.

Vsem semeniščnikom, ki se pripravljajo na duhovniško službo in ki s svojimi sobrati delijo iste sanje in upe za prihodnost, želimo, da bi njihovo življenje prežemala pristna evharistična duhovnost.

22. Dragi krščanski zakonci in vaše družine, vaš odgovor na klic k svetosti se začne v vaši družini in v vaši domači Cerkvi, kjer se hranite ob evharistični mizi. Vaša vera v zakrament svetega zakona spreminja zakonske skupnosti v templje Svetega Duha in v rodovitne vire novega življenja, kamor se kot sad vaše ljubezni in predanosti rojevajo otroci. Na sinodalnem zasedanju smo veliko razmišljali o vas, kajti dobro se zavedamo krhkosti in negotovosti tega sveta. Ostanite pogumni in močni v prizadevanju za versko vzgojo vaših otrok. Družina je namreč prostor, kjer se porajajo novi duhovniški in redovniški poklici. Nikar ne pozabite, da je Kristus živo prisoten v vaših zakonih in da vas obdarja z vsemi milostmi, ki jih potrebujete za sveto zakonsko življenje. Spodbujamo vas, da bi se družinsko udeleževali nedeljske svete maše. Tako boste razveseljevali Jezusovo srce, ki pravi: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni« (prim. Mr 10, 14).

23. Posebno besedo namenjamo tudi vsem trpečim, vsem bolnikom in osebam s posebnimi potrebami, ki so s svojim trpljenjem pridruženi Kristusovi žrtvi (prim. Rim 12, 2). Z bolečinami, ki jih občutite na svojem telesu in v vaših srcih, na poseben način deležite pri sveti evharistični daritvi in ste izbrane priče ljubezni, ki se razliva z oltarja. Prepričani smo, da je evharistija v veliko pomoč prav v trenutkih, ko doživljamo svojo šibkost in nemoč ter trčimo ob svoje meje. Združeni v Kristusovi velikonočni skrivnosti vedno znova odkrivamo odgovore na vprašanja, ki zadevajo trpljenje in smrt, tudi takrat, ko bolezen prizadane nedolžne otroke. Močno se čutimo povezane z vsemi vami, še posebej pa z umirajočimi, ki so Kristusovo telo prejeli kot popotnico (Viaticum) za zadnjo pot v Božje kraljestvo.


Da bodo vsi eno

24. Papež Benedikt XVI. je izrecno podprl resna prizadevanja Cerkve na področju ekumenizma. Za enotnost med kristjani smo odgovorni vsi (prim. Jn 17, 21), kajti po krstu smo vsi člani Božje družine. Vsi imamo temeljno enako dostojanstvo in skupaj delimo neprecenljivi zakramentalni dar Božjega življenja. Vsi čutimo bolečino razdeljenosti, ki ovira skupno obhajanje svete evharistije. V naših skupnostih želimo več moliti za enotnost med nami, si izmenjavati darove med Cerkvami in cerkvenimi skupnostmi in tudi gojiti spoštljive in bratske odnose z namenom, da bi se še bolje poznali in bi se mogli tudi bolj ljubiti. Spoštovali bomo tako medsebojne razlike kot skupne vrednote. Nekatere cerkvene norme o evharističnem svetem obhajilu določajo naše ravnanje in odnos do bratov in sester, ki še niso v popolni skupnosti z nami. Zdrava disciplina preprečuje zmedo, prenagljene odločitve in geste pa bi lahko škodovale pravim skupnostim.

25. Kristjani se čutimo blizu vsem drugim Abrahamovim potomcem, predvsem Judom, ki so prvi dediči Božje zaveze s človeštvom, in muslimanom. Ko obhajamo sveto evharistijo, verujemo, da darujemo – kot pravi sv. Avguštin – »zakrament človeštva« (De civ. Dei, 10, 6), ki vključuje vse molitve in prošnje, ki se z Zemlje dvigajo k Bogu.


Sklep: Mir, poln upanja

Drage sestre in bratje,

26. Gospodu se zahvaljujemo za to enajsto sinodalno zasedanje, ki je bilo sklicano štirideset let po Drugem vatikanskem cerkvenem zboru in v katerem smo se vračali k viru skrivnosti Cerkve. Leto evharistije sklepamo okrepljeni v edinosti in prenovljeni v apostolski in misijonarski gorečnosti.

Na začetku četrtega stoletja so svetne oblasti prepovedale krščansko bogoslužje. Severnoafriški kristjani, globoko zakoreninjeni v nedeljski sveti maši, prepovedi niso spoštovali. Postali so mučenci, ker so javno priznali, da brez evharistije ni mogoče živeti. 49 mučencev iz Abitene, ki so pridruženi množici svetih in blaženih in ki so središčno mesto v svojem življenju namenili sveti evharistiji, so na začetku novega tisočletja naši veliki priprošnjiki. Od njih se lahko naučimo zvestobe novi zavezi, ki jo z nami sklepa vstali Kristus.

Ob sklepu tokratne sinode doživljamo globok mir, poln upanja, kakršnega sta bila deležna učenca na poti v Emavs, ki sta vstalega Gospoda prepoznala po lomljenju kruha in sta njuni srci tedaj goreli. Hitro sta se odpravila nazaj v Jeruzalem, da bi svoje veselje delila z brati in sestrami v veri. Želimo vam, da bi se z veseljem srečevali z Njim v sveti evharistiji, kjer boste okusili resničnost Njegovih besed: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28, 20).

Drage sestre in bratje, naj bo mir vedno z vami!