Ko je Necla Camuz 27. januarja rodila drugega sina, ga je poimenovala Yagiz, kar pomeni »pogumen«, njeno zgodbo predstavlja britanski BBC. Deset dni pozneje, ob 4.17 po krajevnem času, je bila Necla budna in je v zgodnjih jutranjih urah hranila sina na svojem domu v pokrajini Hatay na jugu Turčije. Nekaj trenutkov pozneje so oba zasule ruševine.

Necla in njena družina so živeli v drugem nadstropju sodobne petnadstropne stavbe v mestu Samandag. Kot pravi, je bila to »lepa stavba« in v njej se je počutila varno. Tistega jutra ni niti slutila, da bo to območje povsem razdejal potres: stavbe v Samandagu so poškodovane in uničene na vsakem koraku.

Mamici in novorojenčku je življenje rešila padla omara, ki je preprečila, da bi ju zdrobila velika betonska plošča.

»Ko je začelo tresti, sem hotela oditi k možu, ki je bil v sosednji sobi, on pa je hotel storiti enako,« se spominja mlada mamica. Toda ko je skušal priti do njiju s starejšim sinkom, je nanju padla omara in se nista mogla premakniti. Potres se je stopnjeval, zatem je padla stena, tresla se je cela soba se je tresla, stavba je spreminjala položaj. Ko se je tresenje ustavilo, se Necla ni zavedala, da je padla eno nadstropje nižje. Klicala je moževo in sinovo ime, vendar ni dobila nobenega odgovora.

33-letnica se je znašla na tleh z otrokom na prsih, ki ga je še vedno držala v naročju. Padla omara poleg nje jima je rešila življenje, saj je preprečila, da bi ju zdrobila velika betonska plošča. Mamica in novorojenček sta v tem položaju ostala skoraj štiri dni.

Prvi dan

Necla je v pižami ležala pod ruševinami in videla le »črno temo«, zato se je morala zanašati na svoje druge čute, da je ugotovila, kaj se dogaja. Na veliko olajšanje je takoj ugotovila, da Yagiz še vedno diha. Sama je zaradi prahu sprva težko dihala, vendar, pravi, se je kmalu umirila. Med ruševinami ji je bilo toplo.

Necla je spoznala: obstaja možnost, da ne bo nikogar ...

Imela je občutek, da so pod njo otroške igrače, vendar se ni mogla premakniti, da bi to preverila ali se udobneje namestila. Razen omare, mehke kože novorojenega sinka in oblačil, ki sta jih nosila, je čutila le beton in ruševine. V daljavi je slišala glasove. Poskušala je kričati na pomoč in udarjati po omari.

Ko to ni pomagalo, je pobrala majhne koščke ruševin, ki so padli poleg nje, in z njimi udarjala ob omaro v upanju, da bo glasnejša. Bala se je udariti po površini nad seboj, da se ta ne bi sesula. Še vedno ni bilo odziva. Necla je spoznala: obstaja možnost, da ne bo nikogar. Kot pravi, je bila zelo prestrašena.

Življenje pod zemljo

V temi pod ruševinami je Necla izgubila občutek za čas. Življenje se je ustavilo: »Ko imaš novorojenčka, načrtuješ veliko stvari … zdaj pa sem se kar naenkrat znašla pod ruševinami.« Kljub temu je vedela, da mora poskrbeti za Yagiza, in v tesnem prostoru, ki jima je bil na voljo, je sinka lahko dojila. Zanjo ni bilo nobenega vira vode ali hrane in v obupu je neuspešno poskušala piti mleko iz svojih prsi.

Mlada mamica ni verjela, da ji bo uspelo priti izpod ruševin, toda sinkova navzočnost ji je dajala razlog za upanje.

Nad glavo je čutila hrumenje vrtalnikov ter slišala korake in glasove, vendar se ji je zdelo, da so utišani zvoki daleč stran od nje. Odločila se je, da bo varčevala z energijo in ostala tiho, če se zvoki od zunaj ne bodo približali.

Nenehno je mislila na svojo družino - na otroka na prsih ter na moža in sina, ki sta se izgubila nekje med ruševinami. Skrbelo jo je tudi, kaj se je v potresu zgodilo z njenimi drugimi bližnjimi. Mlada mamica ni verjela, da ji bo uspelo priti izpod ruševin, toda Yagizova navzočnost ji je dajala razlog za upanje. Novorojenček je večino časa spal in ko se je zbudil z jokom, ga je tiho hranila, dokler se ni umiril.

Šotori za žrtve potresa. FOTO: Ekrem Imamoglu/Twitter

Reševanje

Po več kot 90 urah pod zemljo je Necla zaslišala lajanje psov. Spraševala se je, ali morda sanja. Lajanju so sledili glasovi. »Ali si v redu? Enkrat potrkaj, če je tako,« je eden od njih zaklical v ruševine: »V katerem stanovanju živiš?« Našli so ju.

Ko so reševalci Neclo vprašali, koliko je Yagiz star, ni bila prepričana: vedela je le, da je bil ob potresu star deset dni.

Reševalci so previdno kopali v zemljo, da bi jo našli, ona pa je v naročju držala Yagiza. Temo je prekinila svetloba svetilke, ki ji je zasvetila v oči. Ko so reševalci iz gasilske enote občine Istanbul vprašali, koliko je Yagiz star, Necla ni bila prepričana: vedela je le, da je bil ob potresu star deset dni.

Potem ko so Yagiza predali reševalcem, so Neclo na nosilih odnesli mimo navidez velike množice ljudi. Nobenega obraza ni prepoznala. Ko so jo položili v reševalno vozilo, je obupno iskala potrditev, da so rešili tudi njenega drugega sina.

Po ruševinah

Ko je prišla v bolnišnico, so Neclo pričakali družinski člani, ki so ji povedali, da so iz ruševin rešili tudi njenega moža Irfana, s katerim sta poročena šest let, in triletnega sina Yigita Kerima, vendar so ju zaradi hudih poškodb nog in stopal prepeljali v bolnišnico v pokrajini Adana.

Nenavadno je, da Necla in Yagiz nista utrpela resnih telesnih poškodb. V bolnišnici sta ostala 24 ur na opazovanju, nato pa sta bila odpuščena. Necla se ni mogla vrniti domov, vendar jo je družinski član pripeljal v začasno bivališče, šotor, namenjen žrtvam potresa, kjer trenutno biva 13 oseb - vsi so v potresu izgubili svoje domove.

Če moj otrok ne bi bil dovolj močan, da bi to prenesel, mislim, da tudi jaz ne bi bila.

V majhnem zasilnem šotoru drug drugemu pomagajo, na majhnem štedilniku kuhajo kavo, igrajo šah in si izmenjujejo zgodbe. Necla se poskuša sprijazniti s tem, kar se ji je zgodilo. Pravi, da to dolguje Yagizu, ki ji je, kot pravi, rešil življenje: »Če moj otrok ne bi bil dovolj močan, da bi to prenesel, mislim, da tudi jaz ne bi bila.«

Njene edine sanje za sina so, da nikoli več ne bi doživel česa podobnega: »Zelo sem vesela, da je novorojenček in se ne bo ničesar spomnil.« Ko zasliši telefonski oz. video klic, se Necla nasmehne. Irfan in Yigit Kerim se ji smehljata in ji mahata z bolniške postelje: »Pozdravljen, bojevnik! Kako si, sinko moj?« Irfan prek zaslona vpraša svojega mlajšega otroka.

V sicer povsem porušeni stolnici je Marijin kip ostal nedotaknjen. FOTO:  Antuan Ilgit /FB

»Še naprej zaupajmo v Boga in v Njegovo previdnost«

Vesti o rešenih človeških življenjih so seveda dosti pomembnejše, vendarle pa lahko upanje vzbudi tudi podatek, da je rušilni potres v Turčiji in Siriji brez poškodb »preživel« kip Device Marije v sicer povsem uničeni stolnici v Aleksandriji oz. Iskenderunu.

Marija bo odslej naša moč.

Tamkajšnji duhovnik, jezuitski pater Antuan Ilgit, je na družbenih omrežjih sporočil, da »naše stolnice ni več«, ob tem pa dodal, da je katastrofo nepoškodovan preživel Marijin kip, ob katerem so še dan pred potresom tamkajšnji verniki z domačim duhovnikom obhajali slovesno nedeljsko bogoslužje.

Kip so po potresu odnesli iz povsem uničenega svetišča, po besedah p. Antuana pa bo »Marija odslej naša moč: še naprej zaupajmo v Boga in Njegovo sveto previdnost«. Čutimo vašo bližino in računamo nanjo, je na družbenem omrežju Facebook svojim sledilcem po vsem svetu sporočil jezuitski duhovnik.