To razpoloženje se me je lotevalo, ko sem se v četrtek, 29. maja, vozil proti Kočevskemu rogu – k Jami pod Macesnovo gorico, kjer je Ministrstvo za obrambo v navezi s kabinetom predsednice republike le dober teden dni pred tradicionalno obletno mašo za roške in druge žrtve revolucije priredilo svojo slovesnost.

Iz številnih okoliščin, ki smo jih v dneh pred prireditvijo predstavili tudi na Družinini spletni strani, je kazalo, da bi lahko dogodek razumeli kot nekaj, kar je namenjeno predvsem samemu sebi – da želijo visoki nosilci državnih oblasti v letu, ko se spominjamo 80. obletnice roškega zločina, mimo katerega pač ni mogoče iti čisto molče, odkljukati eno izmed protokolarnih obveznosti, in to čim bolj »sterilno«, torej brez neposrednega stika z ljudmi, za katere je roška zgodba življenjska zgodba.

Zaradi dr. Janeza Grila, ki je bil eden ključnih ljudi prve, tj. pogrebne roške maše julija 1990 in dolga leta pozneje eden od organizacijskih nosilcev obletnih maš, je tudi Družina kot ustanova (bila) del utrjenega roškega izročila, ki ima status nacionalne institucije – institucije, ki si zasluži državniško spoštovanje.

Kajti ti ljudje prihajajo k roškim breznom prvo junijsko soboto, kar je že več let dobro znano, in vsakdo, ki spremlja to področje, lahko ta dan že vnaprej vnese v svoj koledar. V uradu predsednice republike tega niso storili, dogovorjena je bila obveznost na drugem kraju ob istem času in od tod pobuda za poseben spominski dogodek ob Jami pod Macesnovo gorico. Saj so k njemu povabili tudi predstavnike organizacij, ki povezujejo svojce roških žrtev, a ti so udeležbo soglasno odklonili. Pričakovano. Vabilo so večinoma razumeli, kot da bi bili kulisa nečemu, kar izstopa iz pristnega roškega izročila, kar ljudi sili v položaj, da bi bili oni zaradi države in ne država zaradi njih. Ne nazadnje: zaradi dr. Janeza Grila, ki je bil eden ključnih ljudi prve, tj. pogrebne roške maše julija 1990 in dolga leta pozneje eden od organizacijskih nosilcev obletnih maš, je tudi Družina kot ustanova (bila) del utrjenega roškega izročila, ki ima status nacionalne institucije – institucije, ki si zasluži državniško spoštovanje.

Nizanje pomislekov torej, ki so spremljali Družininega poročevalca na četrtkovi poti v Rog.

Avtor komentarja je Bogomir Štefanič. FOTO: M. M. Š.

Pa vendar: državna prireditev ni šla v prazno! Gotovo bi se to zgodilo, če bi bila omejena le na venec in poklon in izmenjavo vljudnostnih opazk, a bila je bistveno več kot to. Zasluga Cerkve. Ob pobudi, da bi krajevni škof z duhovniki kočevske dekanije sodeloval pri dogodku, bi bilo morda najlaže zamahniti z roko in to odkloniti, toda vloga in naloga Cerkve je, da odpira in podpira dialog, kjer je to le mogoče, in ima ob tem jasna stališča, kam in kako naj ta dialog vodi.

Besede novomeškega ordinarija so jasne, da bi bolj jasne ne mogle biti, a ta jasnost ne reže kot britev, ki rani, temveč kot natančno odmerjen skalpel, ki izrezuje bolno nacionalno tkivo.

Preberite poročilo iz Roga: besede novomeškega ordinarija so jasne, da bi bolj jasne ne mogle biti, a ta jasnost ne reže kot britev, ki rani, temveč kot natančno odmerjen skalpel, ki izrezuje bolno nacionalno tkivo. To je sporočilo, ki izpred roškega brezna odmeva v javni prostor in na poseben način odločevalcem, ki jih je poosebljala predsednica republike, kliče: »Nočemo več tišine, ki ponižuje. Hočemo obsodbo krivic in besedo, ki prizna, zdravi in osvobaja.«

Bile so prave besede, ki so bile izrečene na pravem kraju in, vsem pomislekom navkljub, tudi ob pravem času – kajti to je bil edini čas, ko so bile tem naslovnikom lahko izrečene. In izrečene so bile tudi v veri, da bo kdaj v prihodnosti uslišana prošnja, ki jo je pred roškim breznom ubesedil viniški župnik Anton Gnidovec, pobudnik in prvi podpisnik znamenite duhovniške peticije za pokop 3.450 žrtev izpod Macesnove gorice: »Gospod, prosimo te za državne voditelje, da bi si vedno prizadevali za resnico in sočutje ter ohranjali dostojanstvo vseh ljudi, tudi po telesni smrti z dostojnim grobom.«

Predsednica države se je z vencem, poklonom pa tudi z zmoljenim očenašem in križem za pokojne roške žrtve javno zavezala, da bo naredila vse, kar je v njeni moči in pristojnosti, da bo ta prošnja uresničena. In seveda ji že zdaj kličemo: naslednje leto nasvidenje v Rogu na prvo junijsko soboto! Bralcem teh vrstic pa: nasvidenje že to soboto, 7. junija, ob 11. uri ob Jami pod Macesnovo gorico!

P. S.: Nova Slovenska zaveza, prirediteljica roške slovesnosti, romarjem sporoča nekaj napotkov glede prevoza v Kočevski rog. Kdor se bo na slovesnost odpravil z lastnim prevozom, naj upošteva, da je državna cesta od jame Pod Krenom naprej makadamska, do Macesnove gorice je še približno 4 km vožnje. V bližini Macesnove gorice bodo redarji usmerjali promet in njihova navodila glede parkiranja je treba upoštevati, saj je cesta na tem delu ožja in prometa ni dovoljeno blokirati. Hoje do prizorišča slovesnosti ob breznu bo približno 1 km. Na voljo bo krajši avtobusni prevoz od parkirišča do dovozne ceste k breznu, kjer bo hoje še približno 200 m.