Sindrom praznega gnezda je občutje osamljenosti in žalosti, ki se pojavi pri starših potem, ko njihovi otroci odrastejo in zapustijo dom. Gre za eno od stopenj družinskega cikla, ki je lahko rezultat vznemirljivega dogodka, kot je otrokova nova služba, poroka ali šolanje.

Mnogi starši svoje otroke načeloma spodbujajo k samostojnosti, a je lahko kljub temu izkušnja, ko ti odrastejo in se osamosvojijo, tudi boleča. Veliko staršem je težko, ko naenkrat doma nimajo več otrok, za katere bi skrbeli, s katerimi bi se družili, pogrešajo svojo aktivno vlogo v njihovih življenjih.

Različno doživljanje staršev

Medtem ko se tega tranzicijskega obdobja nekateri starši bojijo, zanje je lahko precej stresno, težavno in boleče, ga drugi pozdravljajo z odprtimi rokami in ga preživijo brez večjih pretresov. Ta sprememba je težja, če je otrokova selitev nenadna, daljna, dolgotrajnejša, ali celo nevarna. Običajno imajo več težav starši, katerih otroci so od doma odšli prezgodaj ali prepozno ali drugače, kot so to nekoč storili oni sami. Večje težave s sprejemanjem in privajanjem na prazno gnezdo imajo starši edincev ali starši, ki so se zelo močno identificirali s starševsko vlogo.

Spopadanje s spremembo

Zakonca, ki sta se prej večinoma posvečala otrokom in sta bila vpeta v varno in predvidljivo družinsko dinamiko, se v tem obdobju spopadata z novimi izzivi. Po dolgih letih vzgajanja, starševskega sodelovanja in nestrinjanja, načrtovanja družinskih opravkov in počitnic, zakonca ostaneta sama. Mož in žena, ki sta bila svoje otroke navajena videti vsak dan, jih čutiti, nagovoriti in objeti, lahko doživita občutek hude praznine, zmedenosti in žalosti.



Nemalo parov se o svojem doživljanju žal ne pogovarja, temveč se zakonci največkrat kar sami pri sebi sprašujejo: Kaj bom sedaj? Kdo sem, če nisem mama/oče? Kaj naj sedaj počnem? Včasih se zakonca počutita izgubljeno in ne vesta, o čem bi se sedaj, ko sta v prazni, veliki in čudni hiši ostala sama, sploh pogovarjala. Pa ne nujno zato, ker se ne bi več imela rada ali bi se z leti popolnoma oddaljila (čeprav je tudi takih zakoncev veliko), temveč do tega pride, ker je to zanju pretres, novost, ki ji vsaj na začetku nista kos.

Katastrofa ali preporod za zakon?

Po odhodu otrok se odnos med zakoncema vsekakor preobrazi. V to ju sili sama dinamika spremembe. Sprememba je lahko strah vzbujajoča in polna bolečine, zmedenosti in celo trpljenja, za pare, ki so bili dolga leta bolj starši kot partnerji, in za zakonce, ki so pred leti izgubili zanimanje drug za drugega ter se zato niso potrudili, da bi to popravili. Večina parov to težavo prebrodi, najde čas za medsebojne odnose, ponovno krepitev, poglobitev vzajemnih aktivnosti in drugačno povezovanje.

Nekateri pari v tem obdobju začutijo, da si nimajo ničesar več povedati in se razidejo, številnim pa ta sprememba predstavlja priložnost za preporod. Če se zakonca trudita in si predvsem iskreno želita zbližati ter znova najti medsebojni stik, ki je lahko le nekoliko oslabljen, jima uspeh in utrditev odnosa skoraj zagotovo ne moreta uiti.

Kako naprej?

Vsem, ki se spopadate z občutki izgube, ker je vaš otrok zapustil domače gnezdo, navajamo nekaj nasvetov, ki jih je vredno poizkusiti:

- Podarite si čas. Ne prepustite se paniki in stresu, temveč si namesto tega podarite čas, da ugotovite, kako resnično čutite glede »praznega gnezda«.

- Začnite se gibati. Spravite svoje telo v gibanje, ki vas osrečuje in sprošča. Sprehodite se z družinskim članom, sosedom ali prijateljem ali poskusite kaj novega, kot je plavanje ali pohodništvo.

- Znova se povežite. Že dolgo čase niste videli starega prijatelja? Kdaj sta šla s partnerjem/ko nazadnje na zmenek? To je čas, da se začnete znova povezovati v odnosih, ki ste jih nekoč imeli in jih pogrešate.

- Naredite nekaj zase. Morda nikoli niste do konca prebrali želene zbirke knjig ali si ogledali najljubše gledališke predstave. Mogoče je zdaj čas za hobije, s katerimi ste si dolgo želeli ukvarjati, za kariero, potovanja, raziskovanje, izobraževanje, nova prijateljstva … Naredite nekaj, za kar ste rekli, da boste storili, ko boste imeli čas.

- Ostanite v stiku. Vzdržujte redne stike z obiski, telefonskimi pogovori in videoklici ter elektronsko pošto.

- Sprejmite otrokovo odločitev in čas, ko se je odločil oditi od doma, in tega ne primerjajte s svojo izkušnjo, temveč se osredotočite na to, kako mu lahko na njegovi poti v samostojnost pomagate.

- Najdite družbeno podporo. Če vam je težko, se obrnite na svojega partnerja ali druge vam ljube ljudi. Povejte, kako se počutite. Če postajate depresivni, obiščite svojega zdravnika.

- Ostanite pozitivni. Dodaten čas in energijo lahko zdaj namenite svojemu zakonu ali osebnim interesom.

Pri predelovanju in razumevanju vaših občutij vam lahko v pomaga tudi psihoterapevt.

Občutja žalosti in izgube ob odhodu otroka od doma so normalna. Če doživljate »sindrom praznega gnezda«, opazujte svoje odzive in njihovo trajanje. Če ste anksiozni in zaskrbljeni, doživljate, da je vaše življenje izgubilo smisel ali če izredno veliko jokate, ste tako žalostni, da nočete videti svojih prijateljev ali iti v službo, razmislite o tem, da bi poiskali strokovno pomoč.



Biti čustven glede otrokovega odhoda ni slaba stvar, pomeni samo to, da vam je zanj mar, ga imate radi, ste nanj ponosni, ga boste pogrešali in da bo seveda vedno vaš otrok. To se nikoli ne bo spremenilo.

Osamosvojitev otroka je veliko priznanje staršem. Odhod otrok od doma je nekaj naravnega in nujnega, občutek svobode in sreče pri starših pa nikakor ni znak egoizma, temveč gre za zdrav začetek novega obdobja. Prazno gnezdo je lahko dobra, zaželena in z veseljem pričakovana sprememba, ko se zakonca brez slabe vesti veselita novih intimnih trenutkov in drugačnega povezovanja.


Matjaž Petrič, zakonski in družinski terapevt
Center za individualno, zakonsko in družinsko terapijo ATARAXIA

Foto: Tatjana Splichal