Škof Blazquez je priznal, da je med špansko državljansko vojno prihajalo do določenih napačnih dejanj tudi na strani katoličanov, kardinal Ouellet pa, da tudi kanadski katoličani nosijo del krivde za zagrešene krivice do domorodcev, Judov in drugih drugače mislečih in živečih ljudi.

Predsednik španske škofovske konference, škof Ricardo Blazquez, je na jesenskem zasedanju 20. novembra v imenu navzočih škofov prosil prizadete odpuščanja za »konkretne akcije« katoliške Cerkve v Španiji med državljansko vojno v letih od 1936 do 1939. Poudaril je žrtveno vlogo Cerkve; da mora biti pripravljena priznati tudi lastne napake in imeti dovolj poguma za novo usmeritev. Priznal je, da Cerkev v nekaterih trenutkih ni ravnala tako, kot ji veleva evangelij. Dejal je tudi, da spominov na zagrešeno v preteklosti ne bi smeli več zlorabljati za medsebojna obtoževanja. Tudi zadnja razglasitev 498 žrtev na strani katoliške Cerkve v Španiji med državljansko vojno, ki jih imajo na vesti republikanci, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, kardinal Jose Saraiva Martins, pa jih je 28. oktobra v Rimu v papeževem imenu razglasil za blažene, »ni usmerjena proti nikomer«.

Škofova izjava oziroma prošnja za odpuščanje pomeni veliko presenečenje, kajti doslej je Cerkev v Španiji predvsem poudarjala, kako hudo preganjanje jo je zadelo med državljansko vojno in kako velike žrtve je utrpela. Navajala je umore številnih škofov, duhovnikov in redovnikov, požiganja in rušenja cerkva in drugo, kar so hudega zakrivile anarhistične in levičarske komunistične skupine, pri tem pa sta sodelovali tudi republikanska vojska in policija. Zato se je večina katoliških duhovnikov in redovnikov, razumljivo, postavila na stran generala Franca, saj je šlo za ohranitev golega življenja in Cerkve na Pirenejskem polotoku.

Drugačno opravičilo pa je 21. novembra pisno izrekel nadškof v kanadskem mestu Quebec, kardinal Marc Ouellet. Ta se je opravičil za ozkost nekaterih katoličanov pred drugim vatikanskim vesoljnim cerkvenim zborom, ko so podpirali ali bili celo sami soudeleženi pri pojavih in dejanjih antisemitizma, rasizma, ravnodušja do domorodcev in zapostavljanja žensk ter homoseksualcev. Kardinal je zapisal, da so te napake zatemnile podobo Cerkve. Vse vernike, tako duhovnike kot laike, je povabil, naj poskušajo odpraviti pomanjkljivosti in zmote, da bi tako omogočili spravo družbe z njenimi krščanskimi koreninami. Postni čas v letu 2008 in priprava na mednarodni evharistični kongres je prava priložnost, da se javno pokesajo.

Mons. Ouellet dalje piše, da so cerkveni ljudje med drugim zastopali takšna stališča v zvezi z odnosom do žensk, ki niso bila vedno na ravni družbenih potreb in v skladu s cerkvenim družbenim naukom.

Opravičil se je tudi za zlorabljanje moči duhovnikov in to, kar so drugim hudega prizadejali na področju spolnosti.

Zavzel se je za ohranitev verouka v šolah (v Quebecu ta čas resno razmišljajo o ukinitvi verouka na šolah in uvedbi predmeta etika) in posvaril pred »duhovno praznino«. Na ta način je tudi odgovoril na številne komentarje, ki so se pojavili v zvezi s tem perečim vprašanjem.

Kanadski škofje so na pisanje in opravičevanje kardinala Ouelleta odgovorili dokaj zadržano. Škof Martin Veillette (Trois-Rivieres) je izjavil, da gre za kardinalovo osebno izjavo, montrealski nadškof kardinal Jean-Claude Turcotte pa je celo odklonil pogovore v zvezi s to zadevo za javna občila.

Quebec in drugi francosko govoreči deli Kanade so do druge polovice šestdesetih let prejšnjega stoletja spadali k tistim območjem katoliške Cerkve, ki so imela kljub političnemu odvzemu moči v 19. stoletju močan vpliv na družbo. Ta sistem se je okrog leta 1968 v »lepi provinci«, podobno kot v Belgiji, na Nizozemskem, švicarskih katoliških kantonih in na Irskem, podrl.