Miran Hladnik in Luka Zibelnik

Iz Združenih držav Amerike sta prispela na novo odkrita Prešernova rokopisa s pesmima Slovo od mladosti in Dohtar. Na filozofski fakulteti v Ljubljani sta jih v sredo, 6. julija, v okviru 52. seminarja slovenskega jezika, literature in kulture predstavila profesor Miran Hladnik in lektor slovenščine Luka Zibelnik, ki mu je lastnik izročil rokopise.

Slovenci nimamo kraljev, imamo pa Prešerna

Luka Zibelnik se je najprej zahvalil velikodušnemu ameriškemu Slovencu, ki je rokopise podaril, Evgenu Favettiju. Njegova družina se je vseskozi zavedala, kako pomembno dediščino ima, zato je za rokopisa zelo dobro skrbela in tako omogočila, da sta dobro ohranjena, čeprav sta napisana na zelo tankem papirju, ki je bil prepognjen. Evgen Favetti je želel, da rokopisa vidi čim več ljudi, da bi skozi njih bolje spoznali slovensko kulturo in jezik. Tudi sam še vedno odlično govori in piše slovensko.

Slovenci nismo imeli kraljev, velikih vojskovodij ali svetnikov, imamo pa Prešerna, ki je za Slovence, kot pravi profesorica Irena Novak Popov, »svetnik«. Zibelnik je za rokopise izvedel aprila letos, ko mu je generalni konzula Slovenije v Clevelandu Andreja G. Rode poslal elektronsko pošto s sporočilom, da ima originalne Prešernove rokopise. »Težko je opisati, kako je človeku, ki hoče vriskati in povedati vsakomur, ki ga vidi, predvsem pa vsem prijateljem, vsem kolegom in sodelavcem, kaj je našel in kaj taka najdba pomeni. Zdaj, ko je stvar zunaj, pa je ravno tako težko, če ne še teže, prikazati srečo ob tem, da imamo novega Prešerna.« Priznal je, da so se mu ob prvem stiku z rokopisi tresle roke, oči pa orosile. Ko jih je čez nekaj tednov odpeljal domov, je še posebej previdno vozil, da se jim ne bi na poti kaj zgodilo.

Kmalu po odkritju se je povezal s profesorjema na Filozofski fakulteti v Ljubljani, Miranom Hladnikom in Alešem Bjelčevičem.

Pot rokopisov iz Ljubljane do Clevelanda

Favettijev oče in soimenjak, Evgen, je bil na Primorskem, ki jo je po prvi vojni zasedla Italija, zaprt in mučen zaradi svojega slovenskega porekla. Od tam se je umaknil v Ljubljano, kjer je delal za knjigarnarja in zbiralca Janeza Dolžana, ki mu je rokopise podaril v 30. letih prejšnjega stoletja. Znal je veliko jezikov, po kapitulaciji Italije je prevajal za kraljevo gardo. Še pred koncem druge svetovne vojne je odšel iz Ljubljane, njegova družina pa se mu je pridružila pozneje. Preko Ajdovščine so odšli v Italijo in Nemčijo, kjer so se odločali, ali odpotujejo v ZDA ali Argentino. Izbrali so prvo. Leta 1950 sta rokopisa odpotovala v New Orleans, New York in nato v Illinois. Nekaj let pozneje se je družina odselila v Cleveland. Favettijev oče pa je prihajal na počitnice v Slovenijo.

Možnost poneverbe nična

Kot je dejal Miran Hladnik, je možnost, da bi bila rokopisa ponarejena, nična, saj bi moral obstajati odličen grafik in tudi odličen poznavalec Prešerna. Za zdaj so glavni dokaz spremembe pesmi, France Prešeren namreč ni bil zlahka zadovoljen s svojimi pesnitvami, temveč jih je nenehno popravljal in spreminjal. Ideje, motivika in vsebina so ostajali isti, spreminjal pa je interpunkcijo, akcente, izraze, besedni red … Vedno znova se je vračal k istim verzom, drugi pa so v vseh različicah enaki.

Avtentičnost rokopisov bo potrdila spektralna analiza, ki jo bo opravila Jana Kolar. Metoda bo prvič preizkušena na Prešernovih rokopisih in bo povezala tehniške znanosti in humanistiko.


"Dni mojih lepši polovica kmalo, mladosti leta! kmalo ste minule"

Relikvija za ameriške Slovence

Rokopisa ne bosta ostala v Sloveniji, temveč jih je gospod Favetti podaril slovenskemu muzeju in arhivom v Clevelandu, v katerem Luka Zibelnik dela kot prostovoljec. Tam bodo uredili Prešernovo sobo. »Tudi največje slovensko izseljensko mesto potrebuje Prešernovo relikvijo. Nekaj, okoli česar se lahko zberejo vsi, nekaj, kar nam in njim pomeni enako – delček ustvarjanja pesnika, 'svetnika', kralja.« V Sloveniji je veliko Prešernovih rokopisov, Slovenci v ZDA pa imajo le ta dva, zato so se odločili, da tam tudi ostaneta. V muzeju bodo razstavljeni tudi slika Antona Šubica, ki jo je prav tako našel Luka Zibelnik in je do zdaj veljala za izgubljeno, kovanci in znamke s Prešernovo podobo, plakati ipd.




Več o rokopisih si boste lahko prebrali v tiskani številki Družine.