Za mehaniki v dominikanskem samostanu Naše Gospe rožnega venca je naporno leto. Odpovedala je kosilnica, pa kaplanov avto, kompresor za hladilnih v kuhinji in eden izmed »novih« pralnih strojev (torej pralni stroj, kupljen nekje sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja). Toda 19 redovnic v samostanu ohranja povsem mirno kri glede teh in drugih morebitnih stroškov, ki vključujejo tudi več kot 94.000 ameriških dolarjev na leto za njihovo zdravstveno zavarovanje. »Hej«, ob vseh zadnjih okvarah z rameni skomigne s. Marija Katarina, družabna 64-letna novinka.

Med obiskom časnikarke so sestre z visokimi, jasnimi glasovi v kapeli prepevale hvalnice. Dominikanski samostani so v svojem bistvu »molitveni stroji«; po besedah s. Marije Katarine pa petje, kar sestre počnejo sedemkrat na dan, pomeni globji in polnejši način molitve, »saj pri tem uporabljamo vse svoje telo«.

Pred vrati na kor je oglasna deska prelepljena s kolažem razglednic, natisnjenih elektronskih sporočil in pisem, z zastavicami upanja in brezupa, na katerih so prošnje sestram za njihovo molitev. »Vsak teden jih dobivamo z vsega sveta«, pojasnjuje s. Marija Katarina. »Imamo kar redne stranke. Če od nekoga dlje časa ne dobimo nobenega sporočila, to takoj opazimo in smo kar malce zaskrbljene.«

Žena, ki se je borila z depresijo, je telefonirala skoraj vsako jutro in vsak večer. »Vedno smo ji rekle: Vse je v redu, molimo zate«, pove s. Marija Katarina (omenjena žena zdaj ne kliče več tako pogosto). »Včasih ostanem kar brez besed. Nekaterim sestram gre to bolje od rok, drugim malce
manj.«

Na mizi se polnijo mobilni telefoni, za vsak primer, če se sestri, ki gre po opravkih, pokvari avto (samostan ima v lasti deset let starega Subaruja) ali pa če je potrebna še kakšna stvar iz trgovine, ki je ni na nakupovalnem seznamu. Seveda, doda s. Marija Katarina, sestre slovijo po tem, da vedno utišajo zvonjenje.



Število žensk, ki vstopajo v posvečeno življenje, močno upada od sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja, kljub temu pa je zanimivo opazovati, kako kontemplativni red, kakršen so sestre dominikanke, ki živijo v klavzuri in se posvečajo molitvi, privablja vedno več mladih žensk, rojenih pred koncem tisočletja in z univerzitetno izobrazbo.

V zadnjih desetih letih je v ta maloštevilčni red vstopilo kar petnajst kandidatk, od katerih jih je devet v redu tudi ostalo in so tik pred svojimi večnimi zaobljubami, nekatere pa so to že opravile. Ob koncu lanskega leta sta se skupnosti pridružili še dve novinki.

Dominikanski samostan na Manhattnu je bil zgrajen v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja, prvotno pa je bil mišljen kot stavba s štirimi krili, vendar mu je gospodarska kriza »krila priščipnila«. Sestre bivajo v majhnih, svetlih celicah, imajo skupno kuhinjo, jedilnico, pisarne in kapelo s korom. V kletnih prostorih so si uredile delavnice, kjer obdelujejo les in izdelujejo milo – s prodajo izdelkov vsaj malce olajšajo plačevanje visokih stroškov, ki se pojavljajo iz dneva v dan. V ropotarnici brez oken je nekaj podarjenih naprav za telovadbo.

V povojnih letih so bili duhovni poklici »eden izmed načinov za mlade katoličane brez sredstev, da so lahko prišli do kakovostne izobrazbe in zasedli vodilne položaje«. Kljub temu so bili tudi na vrhuncu duhovnih poklicev vstopi v kontemplativne redove precej redki. Zanimivo je, da so zanimanje zanje spodbudili prav družabna omrežja in internet, z različnimi blogi in objavami. Ena izmed sester je dve leti prebirala blog dominikanskega samostana, preden je zbrala pogum in stopila v stik s sestrami. S pisanjem bloga je leta 2004 pričela s. Marija Katarina, ki je prednico za dovoljenje prosila šele po nekaj objavah, saj »nisem znala vnaprej razložiti, kaj je blog, ne da bi dejansko napisala kakšno objavo«. Mati prednica je nemudoma privolila v »bloganje«. Skupnost ima tudi svoja profila na omrežjih Facebook in Twitter.



Leta 1991, ko je s. Marija Katarina vstopila v samostan, je bila stara 22 let, druga najmlajša sestra jih je takrat štela 39. Doma v zvezni državi Massachusetts, kjer so jo poznali kot Sharon Perry, izučeno farmacevtsko tehnico, nihče ni niti slutil, da sploh razmišlja o življenju v klavzuri. Vzgojena je bila v katoliški družini in je dve leti delala kot učiteljica v enem izmed aktivnih redov v domači zvezni državi. Presenečena je bila, ko so jo poklicali iz dominikanskega samostana v New Jerseyu. To so bila osemdeseta, »z napihnjenimi rokavi in obiljem dolgih las«, toda po obisku v samostanu se s. Marija Katarina ni mogla otresti misli na takšno življenje.

Zdaj je mentorica šestim mladenkam, mlajšim od 30 let; lani poleti je pod svoje okrilje sprejela štiri kandidatke, tri izmed njih so sredi dvajsetih let. »Prihajajo generacije, ki jim je bilo dano toliko stvari«, pojasnjuje s. Marija Katarina in ob tem glasno razmišlja o neobičajno velikem zanimanju za njihov samostan. »Zdi se mi, da so mladi kar preveč zasičeni z vso tehnologijo. Življenje v klavzuri se jim zdi nekaj povsem skrajnega in to si želijo poskusiti. Morda prihajajo iz razbitih družin in se jim zdi naše življenje mirno in trdno. Seveda ljudje prihajajo z vseh vetrov. Eden izmed samostanskih bratov mi je povedal, kako se je njegov mentor med noviciatom odločil za posvečeno življenje: vedel je, da bo kot redovnik imel lastno sobico, doma pa mu je bilo silno mučno, ker je moral spalnico deliti s svojimi brati. Zato je vstopil v samostan, vendar to ni razlog, zaradi katerega je ostal. Če te Bog kliče, ne boš srečen, če boš počel kar koli drugega.«

Neko drugo novinko je v redovno življenje privabil YouTube. S. Marija Tereza, ki je pred dobrim letom dni opravila večne zaobljube, je pričela s študijem na univerzi Drew, izbrala si je religijo in biologijo. Kmalu je začutila klic po služenju. Življenje v klavzuri ni bilo na seznamu njenih želja, razmišljala pa je, da bi pridružila kateremu izmed aktivnih redov. Nekega dne si je po molitvi za pravo odločitev v svoji študentski sobici nadela slušalke in prisluhnila svoji najljubši pesmi, »Only Hope« (Le upanje) v izvedbi Mandy Moore, na spletnem portalu YouTube (gre za osrednjo pesem v romantični komediji po knjigi Nicholasa Sparksa z naslovom »A Walk to Remember« / Sprehod). Namesto znanega besedila je zaslišala vprašanje: »Bi se poročila z menoj?« in to razumela, kot pravi sama, da se mora še bolj radikalno posvetiti Bogu.

V dominikanskem samostanu v New Jerseyu je bila tri tedne, ko je sestre pozimi leta 2008 obiskal fotografinja Toni Greaves, skupaj s časnikarko, ki je pripravljala zgodbo o tem, kako sestre uporabljajo internet za oglaševanje svojih skupnosti. Greavesova je bila tako ganjena nad tem, kar je videla, da je sestre prosila, če lahko ostane dlje časa in dokumentira njihovo vsakdanje življenje. »Vse te mlade žene so bile tako zgovorne in živahne«, je pojasnila Greavesova. »To je energija, ki je v nas, kadar smo zaljubljeni, in to me je povsem očaralo.«

Naslednjih sedem let je obiskovala samostan in spala v majceni sobici za goste v kletnih prostorih. Njene bleščeče podobe združujejo vsakodnevno in Božje na nešteto različnih načinov: mlada novinka v habitu navdušeno igra košarko; kozarec od marmelade je napolnjen z blagoslovljeno vodo; skupinski portret vseh 19 sester v starosti od 25 do 90 let, vključno s Sabino, zlato prinašalko, ki zleknjena leži na tleh (Sabino so skušali vzgojiti kot psičko vodnico, je pojasnila s. Marija Katarina, vendar je bila za takšno delo kar malce prenežna).



S. Marija Katarina po izkušnji s fotografinjo pove: »Kar navadile smo se stopati čez Toni, ki je ležala na tleh, ko smo zapuščale kapelo.« S fotografinjo sta v vseh teh letih postali dobri prijateljici.

V majhnem hodniku, ki samostanu služi kot sprejemnica, s. Marija Cecilija pripoveduje zgodbo o svojem poklicu. V skupnosti je »zunanja«, kar pomeni, da dela zunaj samostana in s svojo podobo predstavlja samostan zunanjemu svetu. S. Marija Cecilija med drugim redovnice vozi na zdravniške preglede, na letališču pričaka obiskovalce in nakupuje živila. (Dolgo časa je bila s. Marija Katarina edina, ki je imela vozniško dovoljenje. »Razmišljala sem o tem, da bi napisala knjigo«, je nekoč dejala, »z naslovom Obiski letališča: moje življenje v klavzuri«).

Leta 2007 je s. Marija Cecilija diplomirala na poslovni šoli, opravila strokovni izpit in se zaposlila. »Verskega življenja v mojih predstavah ni bilo, toda bila sem zelo nesrečna«, pojasnjuje. »Spominjam se, kako sem Boga spraševala, kaj naj storim.« Ogledovala si je aktivne redove, ko jo je pomota v urniku privedla do dominikanskega samostana v New Jerseyu. Ob srečanju s s. Marijo Katarino v mali sprejemnici je dejala: »Mislim, da me Bog kliče v kontemplativni red« in izbruhnila v jok.

Za življenje v klavzuri je potrebna vztrajnost. Sestre vstajajo ob 5. uri in 20 minut in ves dan trdo delajo: študirajo, molijo in opravljajo najrazličnejša dela glede na njihov značaj in darove. Tu so tiskarske delavke, direktorice založb, računalniške izvedenke, kuharice; samostan ima štiri organistke, izvedenko za bogoslužje, blagajničarko in kar nekaj šivilj.

Potrebno je oprati perilo, številne sestre imajo svoj vrtiček. Nenehni izziv predstavlja izdelava in popravilo habitov, pove s. Marija Katarina, kajti zaloge blaga vidno kopnijo, »me pa od svojih oblačil zahtevamo kar precej«. Sestre so nekoč tudi same izdelovale čevlje, danes pa jih kupujejo v spletni trgovini Zappos. »Ker nudijo brezplačno poštnino«, pojasni s. Marija Katarina.

Novinke so deležne različnih telesnih preizkusov, ko se njihovo telo privaja samostanski rutini. »Navajene so ponočevati. Pri nas pa ni možnosti, da bi zjutraj spale kaj dlje. Ko sem vstopila v samostan, sem bila prepričana, da me telesna izčrpanost ne bo nikoli minila.«

Prvih šest tednov je ključnih, pove s. Marija Katarina: »V tem času mine romantika. Če zdržijo šest tednov, najverjetneje zdržijo tudi leto dni. In če normalno preživijo eno leto, je precej možnosti, da bodo opravile večne zaobljube.«

Milo, sveče, sobne dišave in kozmetika, ki jih ročno izdelujejo, so del resnega projekta, čeprav je njihova prisotnost na trgu le tesen prostorček za glavnimi vrati samostanske cerkve. Na dan prihajajo z dobrimi in ne najboljšimi idejami. Čokoladno milo se ni najbolje prodajalo. »Nobena izmed nas nima poklicnih izkušenj s trženjem, posla smo se kar lotile«, pojasni s. Marija Katarina. Med nedavnim sestankom, ko so se dogovarjale o novih vonjih za letošnjo pomlad, so enoglasno odstranile vonj pačulija, ki jih je spominjal na staro oblazinjeno pohištvo.

V načrtu je temeljita prenova samostana, saj je nujno potrebno urediti dostop za invalide, sestre si želijo ustreznega prostora za trgovino s spominki in več delavnic za njihove ročne izdelke.

S. Marija Cecilija, »zunanja«, zdaj šteje 31 let in je zaenkrat opravila prve zaobljube, s katerimi se zaključi dveletni noviciat. Kot pravi, je življenje v klavzuri »lepše, kot bi si človek sploh lahko predstavljal. Bog je poln presenečenj«.

Foto: Toni Greaves / www.nytimes.com / arhiv Družine (T.S.)