FOTO: Shutterstock



Gospod, v Tvojem grobu je poleg Tebe
še veliko prostora,
zato lahko odložim tja vse,
kar bi moral že zdavnaj pokopati.
Tja polagam najprej virus, ki polni naše grobove,
tja prilagam naš strah, ki neti naše prepire;
tja med kamne bom odložil otrdelo srce,
da se zmehča in oživi ob Tvojem telesu;
tam, ob Tvojem vznožju je še prostor za moje poraze
in ob Tvoje vzglavje bom odložil svoje nemoči;
v preddverju se znebim svojih oltarjev z maliki,
da ne bom zapravljal časa za lažna upanja;
in tam, pri Tvoji srčni strani bom prislonil težo skrivnosti,
ki mi dela temačne in boleče trenutke.
Gospod, naj bo v njem še kaj prostora za naše nezaupanje,
ki nas omamlja z dvomi in pobegi;
odstopi košček groba še naši samozadostnosti,
s katero zidamo obrambne zidove;
stisni v njegov kot še našo žalost,
ki nas zaliva zaradi odhodov bližnjih.
Ti, ki si za nas prelil sveto kri in daroval sveto telo,
nam daj vstati s Teboj v veselje življenja.
Naj iz Tvojega groba vzbrsti svoboda za nas,
naj vstanemo v mlado jutro,
da bomo začutili Tvojo prisotnost in ljubezen,
da bomo sprostili svoja prijateljstva,
se poslovili od sumničavosti in zamer,
da naše srce ne bo hladen grob zate!
Bratje in sestre, ob tej veliki noči
spustimo pomlad v svoje srce,
spustimo nepovabljene, ki trkajo na vrata,
spustimo vanj vstalega Kristusa,
prebudimo se in vstopimo v velikonočno zgodbo;
odvežimo z verig naša hrepenenja,
uglasimo strune naših harf na pesmi vstajenja
in prisluhnimo melodiji velikonočne aleluje!