Foto: Vatican Media

Koronavirus je močno skrčil delovni koledar papeža Frančiška, v prispevku za avstrijski katoliški spletni portal Kathpress ugotavlja njihov dopisnik Burkhard Jürgens. Potem ko so velikonočne slovesnosti minile brez navzočnosti več deset tisoč vernikov, v malodane prazni baziliki sv. Petra, je Vatikan preložil tudi svetovni evharistični kongres, ki naj bi ga v letošnjem septembru priredili v Budimpešti, svetovno srečanje družin, predvideno junija 2021 v Rimu, in svetovni dan mladih, sprva načrtovan avgusta 2022 v portugalski prestolnici Lizboni. Epidemija novega koronavirusa pa seveda vpliva tudi na načrtovanje papeževih pastoralnih obiskov v tujini. Po dosedanjih odločitvah Vatikana se zdi, da bo leto 2020 prvo leto brez papeževega potovanja v tujino od leta 1978.

Obisk na Malti konec letošnjega maja je že odpovedan. Septembra naj bi Frančišek poleg Vzhodnega Timorja in Papue-Nove Gvineje obiskal tudi muslimansko državo z največjim številom prebivalstva, Indonezijo; krajevni prireditelji so Vatikan že prosili za odlog obiska. Tudi v Iraku letos ne upajo več na obisk svetega očeta, na ekumensko mirovno potovanje v Južni Sudan z anglikanskim primasom Justinom Welbyjem, dogovorjeno novembra lani, pa trenutno nihče niti ne pomisli.

Epidemija je ohromila pomembno orodje Svetega sedeža, enkratno kombinacijo državniških obiskov in množičnih verskih dogodkov. Kot vladar vatikanske države papež tuja ozemlja praviloma obišče le z uradnim povabilom in z vsemi državniškimi častmi. Obenem pa prihaja kot pastir svoje Cerkve in običajno poskrbi za množično mobilizacijo vernikov na tistem območju.

Ob povsem stvarnem navajanju števila udeležencev papežev obisk »v pogon spravi« stotisoče, milijone ljudi in ves čas trajanja vlada v svetovnem medijskem poročanju. Javne papeževe vožnje med verniki pogosto spominjajo na slovesni Jezusov vhod v Jeruzalem. Papež lahko kot državniški gost spregovori o javnih problemih tudi v državah, kjer katoliškemu nauku ne prisluhnejo prav radi; množična bogoslužja pa poskrbijo, da krajevna Cerkev pokaže svojo vitalnost.

Papež popotnik Janez Pavel II.

Kakšen versko-politični vzvod in kakšno izrazno obliko cerkvene istovetnosti imajo papeži v rokah s potovanji po svetu, so ugotovili šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Pred tem se je Pij VII. zadnji odpravil na malce daljšo vožnjo s kočijo: leta 1812 so ga kot Napoleonovega ujetnika odpeljali v Fontainebleau. Leta 1964 je Pavel VI. naredil uvod v poznejšo vrsto papeških potovanj z ekumenskim spravnim srečanjem v Jeruzalemu. Janez Pavel II. pa je bil tisti, ki je v svojem več kot 26-letnem pontifikatu dal poseben pečat političnemu poslanstvu papežev in množičnim dogodkom za vernike po vsem svetu.

Poljski papež je na 104 potovanjih obiskal 129 držav, prepotoval je skoraj 1,2 milijona kilometrov. Njegovo slovesno bogoslužje na svetovnem dnevu mladih v Manili leta 1995 pred nepregledno množico udeležencev je preskočilo vse dotlej znane razsežnosti. Ko je za binkošti 1979 pred več sto tisoč verniki v Varšavi molil za prenovo »te Zemlje«, je to sprožilo gibanje, ki je privedlo do razpada vzhodnega bloka.

Zgodovinska srečanja

Politiko potovanj sta nadaljevala tudi njegova naslednika, četudi se ob nastopu njunih pontifikatov morda ni zdelo tako. Benedikt XVI. je s 3,5 obiski na leto zelo blizu povprečju svojega predhodnika, Frančišek pa s 4,5 potovanji letno poljskega papeža celo presega. Ali so voditelju Katoliške cerkve potovanja po godu ali ne: vsakih nekaj mesecev se mora vkrcati na čartersko letalo (Vatikan svojega letala nima), saj so obiski tujih dežel medtem postali že del redne papeške službe.

Ravno na diplomatsko zahtevnih območjih se je doslej vedno izkazalo za koristno, če se je tja odpravil sam voditelj Katoliške cerkve. V Veliki Britaniji je Benedikt XVI. tradicionalno hladen odnos do katolištva občutno izboljšal. Zgodovinsko srečanje papeža Frančiška z ruskim patriarhom Kirilom I. ni bilo mogoče ne v Rimu ne v Moskvi, temveč na Kubi. Da se želi Vatikan približatu tudi arabskemu svetu, je dal vedeti s papeževim obiskom v Abu Dabiju.

V središču Afrika in Azija

Posebno znamenje bi bilo tudi v letošnji jeseni načrtovano potovanje papeža Frančiška v Indonezijo, ki je z 227 milijoni muslimanov največja islamska država na svetu. Podelitev kardinalskega naziva nadškofu v Džakarti Ignatiusu Suharyu Hardjoatmodju v lanskem oktobru je nakazovalo, da se Frančišek pozorneje ozira na to območje.

Kdaj bo znova lahko opravljal tovrstna poslanstva, ne vemo. Njihova neizogibna povezanost z množičnim zbiranjem ljudi je običajno prednost, v obdobju koronakrize pa žal ni tako. To še posebej velja za države, ki nimajo dovolj trdnih zdravstvenih sistemov. Takšna pa je večina, ki zanima papeža Frančiška, pretežno na razvojnih območjih Katoliške cerkve v Afriki in Aziji.