Posmrtne ostanke po vojni pomorjenih v breznu pod Macesnovo gorico so zadnjega marca in prve dni aprila letos začasno premestili v vojno grobišče na pokopališču v Lipici pri Škofji Loki. FOTO: Tatjana Splichal

Spominski slovesnosti na pokopališču Lipica pri Škofji Loki je sledil Blaznikov večer »Osem desetletij od konca druge svetovne vojne« v Sokolskem domu v Škofji Loki. Ogled filma 3450 – Bratomor v jami pod Macesnovo gorico, o katerem je spregovoril scenarist in režiser dr. Jože Dežman, se je nadaljeval s pogovorom, h kateremu je Blaž Karlin povabil dr. Katarino Lio Kompan Erzar, dr. Tomaža Erzarja in mag. Jurija Pavla Emeršiča.

Zbrane povezujejo bolečina in žalost, a tudi odpuščanje in upanje. FOTO: Tatjana Splichal

Dnevi in tedni, ki so se zavlekli v desetletja

Pred državno kostnico na pokopališču v Lipici pri Škofji Loki so položili cvetje in prižgali sveče v spomin na po vojni pomorjene v jami pod Macesnovo gorico, katerih posmrtne ostanke so zadnjega marca in v prvih dneh aprila letos tja premestili iz prostorov kočevske komunale.

Predsednica Muzejskega društva Škofja Loka Helena Janežič. FOTO: Tatjana Splichal

Na pokopališču je zbrane najprej nagovorila predsednica Muzejskega društva Škofja Loka Helena Janežič. Na dan, ko se je uradno končala druga svetovna vojna in ga v Evropi praznujemo kot dan zmage, je spomnila, kako so evforičnim dnem konca več kot štiriletne morije pri nas sledili dolgi majski dnevi, ki so se prevesili v junijske tedne. »Ti so se zavlekli v desetletja, saj je na naših tleh konec druge svetovne vojne pomenil tudi začetek komunistične oblasti. Kaj se je takrat pravzaprav zgodilo in kaj se nam dogaja danes. Kako razgraditi goro krivic in trpljenja, ki sta jo povzročila vojna in predvsem povojno dogajanje? Kako zbližati razdvojeni in ranjeni narod? Kakšna je naša pot sprave in odpuščanja?« so vprašanja, ki odzvanjajo tudi 80 let po tragičnih dogodkih.

Znova odprte rane lahko zacelita le resnica in spoštljiv odnos tudi do pokojnih

Sledilo je pričevanja Nade Trpin Jereb, nečakinje enega od umorjenih v breznu pod Macesnovo gorico. Neprimerno ravnanje celo s posmrtnimi ostanki žrtev zunajsodne povojne morije, ki so jih »iz kočevske čakalnice potiho prepeljali v čakalnico v Lipici, svojcem spet odpira rane«, je povedala. 

Nada Trpin Jereb: Pričevanje in poklon žrtvam

Pretresljivo pričevanje je prebrala Nada Trpin Jereb, nečakinja enega od umorjenih. FOTO: Tatjana Splichal

Koliko trpljenja, solza, žalosti, obupa in strahu je mnogim slovenskim družinam prinesla tako opevana svoboda, v vsej pretresljivosti izraža drobna pesem, ki jo je bratu, za katerim po vojni »od nikoder ni bilo glasu«, napisala ena od sestra. Obžalovanje storilcev komunističnih zločinov ter časten, pietetni pokop vseh žrtev sta nujna za ves slovenski narod. Le resnica lahko prinese medsebojno pomiritev, da bomo vsi državljani začutili enakopravnost in demokracijo, da bomo lahko skupaj zgradili most sprave.

Neizrečno in neizrečeno trpljenje

Tone Rode je v sklopu recitala prebral nekaj odlomkov svoje ob letošnji obletnici napisane Maše za vstajenje Slovencev, ki je nastala kot odmev na leta 1949 objavljeno pesnitev Tineta Debeljaka Velika črna maša za pobite Slovence.

Tone Rode je na slovesnosti na pokopališču Lipica prebral nekaj odlomkov iz svoje pesnitve Maša za vstajenje Slovencev. FOTO: Tatjana Splichal

Rodetova pesnitev, molitev, meditacija bralcu predoča vso tragiko nerazrešene slovenske polpreteklosti, ki kot neizrečno in neizrečeno breme hromi slovenski narod. V luči vstajenjskega upanja in zavedanja moči občestva slovenskih mučencev pesnitev vabi k preseganju sebičnosti in sovraštva.

Nepopravljene krivice se s časom ne celijo, ampak poglabljajo. FOTO: Tatjana Splichal

Tudi kot država moramo nadaljevati pomembne korake za preseganje tega zločina 

Slovesnosti se je udeležil tudi Janez Cigler Kralj, nekdanji minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Republike Slovenije. »V ljudeh, ki so se danes tu zbrali, sem začutil veliko stiske in žalosti, hkrati pa tudi odpuščanja in upanja. Upanja, da bomo nekoč kot družba zmogli preseči ta velik zločin, ki visi nad nami in nas določa tudi v današnji realnosti,« je delal Cigler Kralj, ki je pretresen nad tem, kako smo kot družba v zadnjih desetih letih nazadovali: »Ob sedemdesetletnici konca druge svetovne vojne smo kot država delali pomembne korake tudi z zakonom o dostojnem pokopu. Lahko smo stopili skupaj in korak za korakom omogočali vladni komisiji, da pomorjenim vrne imena, njihovim telesom dostojanstvo in njihovim svojcem mir; in, kakor je bilo danes izpostavljeno, tudi njihovim krvnikom: tudi oni rabijo to pomiritev, pokop, poimenovanje, da se bodo laže poslovili s tega sveta.«

Klemen Karlin, Tone Rode, Janez Cigler Kralj in Milanka Dragar. FOTO: Tatjana Splichal

Prikrivanje in odkrivanje resnice

Večer, ki se je v Lipici začel s poklonom žrtvam iz jame pod Macesnovo Gorico, ki še vedno v plastičnih vrečah ležijo v Škofjeloški kostnici, eni od postaj njihovega križevega pota, ki mu kar ni videti konca, se je v Sokolskem domu nadaljeval z ogledom dokumentarnega filma 3450 – Bratomor v jami pod Macesnovo gorico. Po scenariju in v režiji dr. Jožeta Dežmana je nastal aprila 2024.

Jože Dežman, avtor filma 3450 in vodja vladne Komisije za reševanje prikritih grobišč. FOTO: Tatjana Splichal

Film ne govori le o umoru 3450 slovenskih vojnih ujetnikov in njihovi poti v smrt, temveč tudi o prikrivanju in odkrivanju resnice o tem nepredstavljivem zločinu. Dežman je izpostavil, da je bila raziskava jame pod Macesnovo gorico z odkopavanjem »kubikov slabe vesti« verjetno najambicioznejša arheološka raziskava v slovenski zgodovini, ki pa je javnost ne prizna. Boj za dostojen pokop žrtev povojne morije je Arhimedova točka slovenske države, odgovorni pa smo, da se o tem pogovarjamo, da o tem govorimo, je dejal Dežman.

Prizor iz filma 3450, bratomor v jami pod Macesnovo gorico. FOTO: Tatjana Splichal

Kaj se nam je pravzaprav kot narodu zgodilo

Na vprašanja, kaj se (nam) je pravzaprav zgodilo pred osmimi desetletji in kaj se (nam) dogaja danes, kako razgraditi goro krivic in trpljenja, kako zbližati razdvojeni in ranjeni narod, kakšna je pot sprave in odpuščanja, pa so skušali v pogovoru z Blažem Karlinom odgovoriti profesor zgodovine mag. Jurij Pavel Emeršič, psihologinja, izredna profesorica za zakonsko in družinsko terapijo dr. Katarina Lia Kompan Erzar ter teolog, filozof, psihoanalitik in pedagog prof. dr. Tomaž Erzar.

Tomaž Erzar, Katarina Lia Kompan Erzar, Jurij Pavel Emeršič in Blaž Karlin med pogovorom, ki je sledil ogledu filma 3450. FOTO: Tatjana Splichal

Kompan Erzar je uvodoma izpostavila, da se z bolečino skupinske travme, ki je bila storjena na tako brutalen način, ni enostavno soočiti, jo je pa treba začeti urejati, saj nepredelane travme delijo ljudi. Kot psihoterapevtka opaža pomanjkanje sočutja, posluha za otroke, spoštovanje moških in žensk, mehkobe, topline, povezanosti, saj življenja ni, če ni svobode, razumevanja, transparentnosti. Nujno si moramo povrniti dostojanstvo s tem, da zberemo pogum in se naučimo na spoštljiv način povedati, kar mislimo. Če smo zmogli razstreliti deset pregrad v Hudi jami, bomo zmogli porušiti tudi čustvene pregrade sramu in strahu, je prepričana.

Pogum, dostojanstvo, resnica 

Tomaž Erzar pa je poudaril, da se nepopravljene krivice s časom ne zacelijo, ampak poglabljajo. Zato si je treba dejavno prizadevati za popravo krivic, hkrati pa presegati jezo in zamere, saj le to omogoča nujno potrebno žalovanje. Pomembno se je tudi zavedati vsega dobrega, kar je že bilo storjeno, kar smo kot narod že dosegli. Kljub medijski Sloveniji, ki jo vodi manjšina, večina Slovencev življenje dojema kot sveto in zločin prepozna kot zločin. Ljudje si želijo dostojanstva in življenja, ki je utemeljeno na resnici.

Zgodovinar Jurij Pavel Emeršič. FOTO: Tatjana Splichal

Zgodovinar Emeršič je opozoril na nenormalno stanje v naši družbi, ki zida naselja na truplih, hrani posmrtne ostanke v zabojčkih, mesta, parki in ulice pa tudi trideset let po osamosvojitvi še vedno nosijo imena zločincev. Zaradi strahu prekinjeni tok spomina, ko otroci niso vedeli, kaj vse so prestajali starši, šolski pouk zgodovine pa jim je dodatno onemogočal dostop do resnice, je mogoče ponovno vzpostaviti le tako, da se o boleči polpreteklosti začnemo pogovarjati. Komunizem je načrtno zmanjševal pomen ustnih pričevanj, saj so bila edini kanal, ki je mladim omogočal dostop do resnice. Žal je zamegljevanje resnice o pomembnih poglavjih narodove zgodovine še vedno prisotno tudi v šolskih kurikulih.

O tem je treba govoriti 

Kljub vsem oviram pa se je danes mogoče dokopati do dejstev. Ob izrekanju zamolčanega, vzgoji za pogum in dostojanstvo je mogoče razviti odpornost na sovraštvo in začeti reševati travme s povsem konkretnimi dejanji, med katera sodi tudi človeka vreden, dostojen pokop vseh žrtev.

Pokojne je treba dostojno pokopati tudi zato, da si kot narod povrnemo dostojanstvo. FOTO: Tatjana Splichal

Pred desetimi leti, »ob 70-letnici konca vojne, smo skupaj z drugimi društvi pripravili odmevne dogodke pod naslovom Človek, glej in Človek, glej naprej«, je ob zaključku dejala Helena Janežič; »tako razmišljamo tudi danes, ko se zdi, da se prostor debate za take téme morda celo zapira in oži. A govorili in pisali bomo vedno znova, saj smo z vsako izrečeno in zapisano besedo bliže resnici. Vsem želim, da boste čim večkrat zbrali pogum in končno poimenovali stvari s pravim imenom.«

 Tone Rode, Maša za vstajenje Slovencev. FOTO: Tatjana Splichal