Papež Benedikt XVI. je na Rimsko roto prenesel dve zelo specifični administrativni pristojnosti, za kateri je bila doslej odgovorna Kongregacija za bogoslužje in zakramente. V Vatikanu so namreč minuli torek objavili apostolsko pismo v obliki Motu proprio papeža Benedikta XVI. z naslovom Querit semper, s katerim se bo delno spremenila apostolska konstitucija Pastor bonus, ki jo je papež Janez Pavel II. objavil 28. junija 1988.

Spremembe se nanašajo na pristojnosti v zadevah spregleda trdnega in neizvršenega zakona in ničnosti svetega reda, za katere je bila do sedaj odgovorna Kongregacija za bogoslužje in zakramente, po novem pa se s 1. oktobrom omenjene pristojnosti prenesejo izključno na vatikansko sodišče.

Drugo najvišje sodišče v katoliški Cerkvi je bilo doslej pristojno za vse ostale postopke pri ugotavljanju ničnosti zakona, ki so bili napoteni v Vatikan. Kongregacija za bogoslužje in zakramente naj bi se po novem osredotočala predvsem na spodbujanje bogoslužja v Cerkvi, saj je že drugi vatikanski cerkveni zbor posebej poudaril nujnost prilagoditve dikasterijev glede na potrebe časa, področij in navad, kot je v svojem pismu poudaril Benedikt XVI. S tem namenom je že blaženi Janez Pavel II. s svojo apostolsko konstitucijo Pastor bonus pričel s preureditvijo celotne rimske kurije, Benedikt XVI. pa je dodal, da sta tako njegov predhodnik kot tudi on spremenila sestavo in pristojnosti nekaterih dikasterijev zato, da bi lahko bolje odgovorili na nove potrebe.

Primere 'sklenjenih, vendar ne izvršenih zakonov' po navedbah izvedencev v Vatikan prijavljajo predvsem iz Azije, kjer so mladoletna dekleta po navodilih staršev primorana skleniti v naprej dogovorjeno zakonsko zvezo. Vatikansko sodišče se bo letno soočalo z najmanj petstotimi tovrstnimi primeri, zanje pa bo, tako kot za primere ugotavljanja ničnosti svetega reda, urejen poseben oddelek v okviru Rimske rote.

Cerkveno pravo dopušča ničnost posvečenja, če je moč dokazati, da je bil posvetitveni obred pomankljivo izpeljan. Posvečenje prav tako ni veljavno v primeru, če posvečena oseba ne razume, ali pa ne zmore razumeti, kakšen pomen ima posvečenje po nauku katoliške Cerkve.

Po besedah dekana Rimske rote, msgr. Antonija Stankiewiczsa, omenjeni Motu proprio predstavlja novost zgodovinskega pomena na področju delovanja rimske kurije, o morebitnih spremembah, ki jih prinaša apostolsko pismo, pa so v Rimu ugibali že nekaj mesecev.