Rdeča nit pogovora, četrtega v seriji Duhovni odmik z dobro knjigo, je bila tokrat Sveta žena, roman o sv. Elizabeti Ogrski, ki je prav tako kot s. Emanuela svoje življenje posvetila bolnimi in ubogim.

S. Emanuela Žerdin je frančiškanka Brezmadežnega spočetja črnogorske province, medicinska sestra in teologinja, ki s svojo besedo in življenjskim zgledom nagovarja širok krog ljudi. Prihaja iz Prekmurja, njena pot pa jo je vodila skozi različne kraje in služenja – od Črne gore in Srbije, do Šentandraža na avstrijskem Koroškem, Ljubljane, Celja in Krškega, kjer zdaj živi s sedmimi sosestrami.

Pri sv. Jožefu je potekal že četrti pogovorni večer založbe Družina v seriji Duhovni odmik z dobro knjigo. FOTO: Siniša Kanižaj

Ekumenizem v praksi

V Črni gori, kjer se je kot mlado dekle pridružila sestram frančiškankam Brezmadežnega spočetja, se je usposobila za medicinsko sestro, mimogrede pa še v Zagrebu diplomirala iz teologije.

Še danes ne morem verjeti, kakšno neverjetno fantazijo ima Bog: da uporabi komunista, da pripelje 10 sester iz Slovenije v Črno Goro.

»Letos mineva 80 let, odkar so naše sestre po 2. svetovni vojni pregnali z Golnika, kjer so mnoge od njih delale v bolnici,« je v pogovoru z moderatorko večera Katarino Ropret povedala s. Emanuela. »Zdravnik Cvetko Popović, Črnogorec, je takrat opravljal specializacijo na Golniku. Bil je komunist, a ko je videl, kako dobro so usposobljene, je pisal škofu v Bari, naj poskrbi, da bodo sestre prišle delat in živet v Cetinje. Tako se je tudi zgodilo. Še danes ne morem verjeti, kakšno neverjetno fantazijo ima Bog: da uporabi komunista, da pripelje 10 sester iz Slovenije v Črno Goro, kjer so nas zelo vzljubili. Iz tega se je razvila skupnost 125 sester, ki delujejo v Črni gori, Albaniji, na Kosovu, v Italiji, na Hrvaškem, v Sloveniji, Avstriji, Nemčiji, Švici in Ameriki.«

Pogovor s s. Emanuelo Žerdin je tekel ob knjigi o sv. Elizabeti Ogrski, Sveta žena. FOTO: Siniša Kanižaj

Čeprav se je v mladosti ob pogledu na kri onesvestila, je delo z bolniki kmalu vzljubila. »Blažiti bolečine je božansko delo, ta izrek me je vedno vodil. Ne glede na to, ali je bil Srb ali Hrvat, musliman ali katoličan. To je bil človek, ki je rabil mojo pomoč,« je poudarila s. Emanuela. V letih vojn in osamosvajanja nekdanjih jugoslovanskih republik je med sestrami in ljudmi, med katerimi so živele, vsakodnevno doživljala ekumenizem in strpnost, ki jim je omogočal prijazno sobivanje.

Blažiti bolečine je božansko delo, ta izrek me je vedno vodil. Ne glede na to, ali je bil Srb ali Hrvat, musliman ali katoličan.

Hospic in spremljanje umirajočih

Po postojankah v Avstriji in Beograju je leta 2009 s. Emanuela prišla v Slovenijo, v Krško. »Mislila sem, da bom takole na stara leta samo še kakšen verouk učila, pa se je spet odprlo novo poglavje,« je v smehu povedala. Odkrila je Hospic v Ljubljani in se mu najprej pridružila kot prostovoljka, nato pa se tam tudi zaposlila. Prostovoljno delo nadaljuje tudi zdaj, ko je že upokojena.

»Prav danes smo v hospicu gostili fante iz propedevtičnega letnika. Prav je, da vidijo, da umiranje in smrt ni nekaj oddaljenega in umaknjenega. To je del življenja. Naše pravilo je, da dodajamo življenje dnevom, ne pa dneve življenju,« je razložila.

Smrti nas je strah. Logično. Tudi jaz se smrti bojim, pa čeprav je gotovo že 200 ljudi umrlo na mojih rokah.

Žalostno se ji zdi, da imamo še vedno samo eno tako hišo v Sloveniji. »To pač ni profitna dejavnost. Umirajoči so sodobni družbi pogosto odveč, kar nas spominjajo na pomembno resnico: naše življenje je minljivo, nekoč bomo vsi umrli. Smrti pa nas je strah. Logično. Tudi jaz se smrti bojim, pa čeprav je gotovo že 200 ljudi umrlo na mojih rokah.«

Dogodek sta z glasbenimi vložki popestrila mlada kitarista Jon Breznik in Matic Lohkar iz glasbene šole Rakovnik. FOTO: Siniša Kanižaj

Kako udomačiti misel na smrt

S. Emanuela, ki o svojih izkušnjah in delu z umirajočimi pogosto piše kolumne za različne slovenske medije, je prepričana, da ko se z umiranjem in smrtjo redno srečujemo, minljivost in z njo smrt nekako udomačimo. »Postaja nam bližje in počasi bolje vidimo, katere stvari so v življenju res pomembne. Umirajoči so moji učitelji. Zmeraj se jim globoko klanjam. Kakšne življenjske zgodbe so to! In kako dragoceno je, ko v času umiranja in poslavljanja človek lahko še marsikaj uredi, predvsem odnose. Da na koncu res lahko reče kot Jezus: dopolnjeno je.«

S. Emanuela je prepričana, da ko se z umiranjem in smrtjo redno srečujemo, minljivost in z njo smrt nekako udomačimo. FOTO: Siniša Kanižaj 

Zdi se ji, da je nedavna razprava o evtanaziji vendarle prinesla tudi nekaj dobrega: »začeli smo se pogovarjati o vrednotah človekovega življenja. Ali je človek res nekaj vreden samo, dokler je proizvajalec, dokler nekaj dela in fizično doprinaša družbi? Poleg tega smo Slovenci individualisti, veliko bolj kot narodi južno od nas. Bojimo se, da bomo v breme. Težko nam je sprejeti pomoč. Ampak to je potrebno, tako se ljudje povezujemo, če ne, smo pa vsak zase.«

Slovenci smo individualisti, veliko bolj kot narodi južno od nas. Bojimo se, da bomo v breme. Težko nam je sprejeti pomoč.

»Veste, koliko primerov poznam, ko doma skrbijo za svoje bolne in onemogle. Kakšna ljubezen je to! Premalo se govori o takih primerih srčne dobrote, samo o zlorabah poslušamo. Tudi vsi ti, ki so na videz »nekoristni«, lahko v ljudeh vzbudijo toliko sočutja, plemenitih misli, ljubezni. Sicer pa postajamo družba robotov, neobčutljivih za vse okrog sebe.«

P. Damjan Ristič DJ, rektor Jezuitskega kolegija, je prijazno nagovoril zbrano poslušalstvo. FOTO: Siniša Kanižaj

Naslednji Duhovni odmik z dobro knjigo bo v kavarni Jezuitskega kolegija pri sv. Jožefu v sredo, 20. maja, ob 19. uri. Pogovor bo tekel o knjigah Pozdravljena, Kraljica in Medžugorje. Vabljeni!