Nova knjiga zgodovinarja dr. Saša Jeršeta, profesorja za slovensko zgodovino zgodnjega novega veka in kulturno zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, z naslovom Sociodiceja predmoderne in podnaslovom Ustvarjanje družbenega smisla v poznem srednjem in zgodnjem novem veku. V njej razmišlja ob petih sijajnih umetninah, zgodovinskem kontekstu, v katerem so nastale, in vzporednicah, ki jih je med njimi moč prepoznati.

Oblastni delirij imenujemo sociodiceja

Vzporednice med freskama Ambrogia Lorenzettija iz sienske vladne palače Alegorija dobre vladavina in Alegorija slabe vladavine (1337–1340), graško fresko Podobo Božjih kazni in Božje milosti (1482) in fresko Treh stanov sveta (1478), ki je v cerkvi sv. Jurija na Ptuju, obe sta deli Tomaža Beljaškega, ter akvarelirano risbo Albrechta Dürerja Véliki voz zmagoslavja (1518), so očitne, tesne in nujne, ugotavlja avtor.

»Če dela sodimo najprej slogovno, potem velja poudariti, da so to umetnine in tako ne brez ustvarjalne sproščenosti in s tem pomenske odprtosti, ki ne dovoljuje njihove enoznačne, dokončne interpretacije, kakršna seveda ni mogoča pri nobenem delu duha. A obenem je očitna tesna navezanost teh umetnin na družbene, politične in ustavne razmere v okoljih ter času, v katerih so nastala. Svet, o katerem umetnine govorijo, je na eni strani svet družbenih idej ter političnih in oblastnih fikcij, na drugi strani pa stvarni svet, svet nemirne, nevarne in krute stvarnosti, a hkrati tudi svet naprezanj za njeno preseganje. Med stvarnostjo in fikcijami sicer zevajo velikanski derilični prepadi, a prav zaradi teh prepadov ter v njih se ustvarja smisel družbe in s tem smisel njenih pripadnikov. To je svet izgubljenega, vedno ogroženega ali vsaj izkrivljenega družbenega smisla, obenem pa je tudi svet njegovega nenehnega nujnega iskanja. Svet oblastnega delirija je, ki daje svojemu času in svetu njegov smisel. Ta oblastni delirij imenujemo sociodiceja.«

Na predstavitvi treh knjig na Slovenski matici 31. januarja 2023: Dimitrij Rupel, Sašo Jerše, Aleš Gabrič in Ignacija Friedl. Foto: Ivo Žajdela

1/2