Danes obhajamo materinski dan. Matere visoko ceni tudi papež Frančišek in jih označuje kot »najmočnejše sredstvo proti širjenju sebičnega individualizma«. V 5. poglavju posinodalne apostolske spodbude Radost ljubezni najdemo veliko spodbudnih besed za eno najlepših vlog ženske.



1. Otroci nikoli niso napaka. »Nekateri ljudje si celo drznejo reči, opravičujoč svoje početje, da se je zgodila napaka, ker so dopustili otrokom, da so prišli na svet. To je sramotno!« Papež prosi, naj družine otroka vedno potrdijo kot Božji dar, četudi je prišel nepričakovano.

2. Kadar gre za lastnega otroka, nobena žrtev ni prevelika.

3. Z besedami Janeza Pavla II. Frančišek o nosečnosti piše kot o »sodelovanju matere z Bogom, da bi se dogodil čudež novega življenja«. Teh devet mesecev vsaka mati sanja o svojem otroku. Frančišek nosečnice spodbuja, naj ohranijo veselje, nič naj jim ne vzame notranjega veselja ob materinstvu: »Prihajajoči otrok zasluži tvoje veselje. Ne dopusti, da bi bojazni, skrbi, govorjenje drugih ali težave zadušile to srečo, da si Božje orodje za to, da pride na svet novo življenje. Ukvarjaj se s tem, kar moraš narediti in pripraviti, a ne pusti, da te to moreče prevzame, in prepevaj hvalo kot Marija: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju … Živi to vedro navdušenje sredi nevšečnosti in prosi Gospoda, naj varuje tvoje veselje, da ga boš lahko prenesla na svojega otroka.«

4. Otroci niso naša dopolnitev ali izpolnitev osebnih želja, nihče jih ne sme uporabljati v lastno korist. Otrok je človeško bitje. »Gre za človeško bitje, ki ima neizmerno vrednost in ga ne sme nihče uporabljati v lastno korist. Ni torej pomembno, ali je to novo življenje za koga koristno ali ne, ali ima lastnosti, ki ugajajo ali ne, ali ustreza načrtom ali sanjam ali ne.« Papež dodaja: »Svoje otroke ljubimo, ker so otroci, ne zato, ker so lepi, ali zato, ker tako misli kot jaz, ali ker uteleša moje želje. Ljubimo jih, ker so otroci.« Papež starše vabi, naj rojstvo vsakega otroka pričakujejo z nežnostjo in ga brezpogojno sprejmejo, ne da bi pričakovali kar koli v zameno.

5. Otroci potrebujejo materino in očetovo ljubezen, da lahko celovito in skladno zori. »Potrebujejo tudi ljubezen med staršema. Ta ljubezen je orodje, s katerim nam Bog Oče izkazuje svojo ljubezen«, je prepričan papež. Oba, mož in žena, oče in mati sta »sodelavca ljubezni Boga Stvarnika in (…) njena razlagalca. Svojim otrokom kažeta Gospodov materinski in očetovski obraz. Poleg tega skupaj dajeta zgled vzajemnosti in srečevanja različnih ljudi, pri čemer vsak prinaša svojo lastno identiteto in se zaveda, da sprejema tudi od drugega.«

6. Frančišek svetuje, naj matere modro usklajujejo službene zahteve z odgovornostmi materinstva, saj je posebej pomembno, da so matere prisotne, predvsem v prvih mesecih življenja. Po papeževem mnenju je »odsotnost matere s svojo ženskostjo veliko tveganje za svet«.

7. Ženske tudi spominja, kako potrebno je, da uporabljajo svoj ženski duh: nežnost, sočutje in pripravljenost za sprejemanje. »Njihove čisto ženske zmožnosti – posebno materinstvo – jim hkrati nalagajo dolžnosti«, piše papež, »ker njihova ženskost vključuje tudi posebno nalogo v svetu, ki jo mora družba v dobro vseh varovati in ohranjati.«

Papež se zahvaljuje materam z besedami, da so »najmočnejše sredstvo proti širjenju sebičnega individualizma … So tiste, ki pričujejo za lepoto življenja.«

»Ni dvoma, da bi bila družba brez mater nečloveška družba, kajti matere ves čas znajo, tudi v najhujših trenutkih, pričevati za nežnost, predanost in moralno moč.«

»Drage matere«, piše Frančišek, »hvala, hvala za to, kar ste v družini, in za to, kar podarjate Cerkvi in svetu.«

Vir: www.aleteia.org / Radost ljubezni
Foto: arhiv Družine (O.N.)