Maksim Gaspari. FOTO: Arhiv Praznične.


Prešerna javna poslavljanja od starega in pričakovanja novega leta, ki jih poznamo kot silvestrovanja, so zgodovinsko gledano relativno mlad pojav.

Njihovo poimenovanje izvira iz imena svetnika, sv. Silvestra, rimskega papeža, ki goduje na zadnji dan v letu, 31. decembra. Najpogosteje je upodobljen s papeško tiaro, bikovo glavo in na nekaterih upodobitvah tudi s ključem, zato pravimo, da odklene novo leto.

Drugi sveti večer

Na Slovenskem so se javna silvestrovanja pojavila šele po 1. svetovni vojni, pred tem pa je bilo silvestrovo po božiču predvsem drugi sveti večer in ljudje so ga tudi praznovali nekoliko skromneje, a podobno kot božični predvečer.

Poleg izdatnejše hrane in na ta dan pečenih posebnih, različno poimenovanih kruhov, so bile na silvestrovo znane predvsem številne prakse, s katerimi so ljudje sami pri sebi pretehtali, kaj vse jim je iztekajoče se leto prineslo ter na kakšno pot v prihodnosti upajo.

V zahvalo za prejete darove in vse dobro so tako člani družine največkrat skupaj zmolili nekaj očenašev in se obenem Božji nakonjenosti priporočili tudi v novem letu. Ponovili so tudi druge obrede svetega (božičnega) večera: ob mraku so pokropili in pokadili bivanjske prostore, gospodarska poslopja, marsikje tudi polja in vinograde.

S tem so prostore najprej očistili – ne le simbolno, ampak z dimom oziroma kadilom tudi povsem materialno – in tako iz njih odstranili vse staro, razpadajoče in nepotrebno, novemu pa naredili prostor.


Maksim Gaspari. FOTO: Arhiv Praznične.

Pripravimo prostor novemu

Kot drugi podobni obredi prehoda med starim in novim (časom, stanjem, posameznikovim ali statusom skupine), je namreč tudi prehod iz enega koledarskega obdobja v drugega, iz starega v novo leto bilo najprej potrebno šele omogočiti – med drugim tudi s čiščenjem in pospravljanjem vsega starega in s tem pripravo prostora za vse novo.

In da to novo lahko pride, mu je treba kazati pot, jo razsvetliti, med drugim tudi tako, da so po hišah čez noč luči puščali prižgane. Kot je namreč sveta noč pred božičem čudežna oziroma noč, v kateri je bolj verjetno, da se dogodi vse, kar ob običajnih dnevih ni tako pogosto, tako je veljalo tudi za noč pred novim letom.

Hrup kot zaščita pred zlonamernostjo

Če je v mejnih, vmesnih obdobjih človek na splošno dovzetnejši za pogled, da ni vse odvisno od njega in njegovih odločitev ter ravnanj, so tako tudi prednovoletni čas v preteklosti razumeli kot eno od obdobij v koledarskem letu, v katerem je povezava med to- in onstranstvom bolj odprta.

Čas, v katerem se v tostranstvo lažje vračajo in tu posredujejo tudi duhovi umrlih, ki naj bi jim pot k bližnjim med drugim kazalo in lajšalo tudi ponoči prižgano svetilo.

Ker pa so neznane in neobvladljive sile živim lahko bolj, lahko pa tudi manj naklonjene, se je bilo pred negotovostjo in morebitno zlonamernostjo treba tudi ustrezno zaščititi. Podobno kot ob drugih priložnostih v letu so se zato tudi na staro leto ljudje poskušali zaščititi tudi s hrupom, denimo s streljanjem, spomnimo pa se ob tem tudi na sodobna bučna silvestrovanja na prostem.


Maksim Gaspari. FOTO: Arhiv Praznične.

Soočanje z negotovostjo in ugibanja o prihodnosti

A voščil in priprošenj za prihodnost ljudje niso prepuščali le drugim, denimo posrednikom med svetom živih in mrtvih, ampak so si sploh v prehodnih obdobjih tudi sami na različne načine izražali želje in poskušali prihodnost usmerjati.

Tako so svojo radovednost – podobno kot počnemo še danes, le da morda na drugačne načine – poskušali potešiti denimo z različnimi igrami in daritvami, pa tudi prerokovanji, sploh s pomočjo svinca ali jajca, potopljenega v vodo.

Na Koroškem so tako poznali igro novo leto vzdigvajo, ki so se jo igrali na zadnji večer leta, pri njej pa so igralci privzdigovali klobuke in ob tem ugibali svojo usodo v prihodnjem letu.

Podobno so se v Ljubljani igrali s krožniki, ki so jih položili na mizo in pod vsakega skrili predmet s simbolnim pomenom: tako je npr. ključ simboliziral dom, prstan poroko, denarnica bogastvo, cula selitev, igračka-punčka otroka, oglje smrt, brinova vejica srečo. Pri igri je eden od igralcev zapustil prostor in po vrnitvi vanj izbral klobuk oziroma krožnik ter pogledal, kaj se skriva pod njim. Če je trikrat zaporedoma našel isti predmet, naj bi ta kazal, kam bo v bodoče šla njegova pot.

Poleg ugibanj pa so ljudje poznali tudi številne priprošnje. Tako so recimo pod prt mize ali pod mizo polagali različne predmete, ki naj bi zaradi svojih lastnosti in številnosti vplivali na prihodnje izobilje: semena pod prtom naj bi ponazarjala denar oziroma obilje, jarem, plug in poljedelsko orodje pa zemljino rodovitnost. Znano je bilo tudi krašenje studencev in vodnjakov, ki so jim ljudje tudi darovali pridelke, z obojim pa so si želeli zagotoviti vodne vire tudi v prihodnje. Dekleta so te priprošnje marsikdaj združile tudi z ugibanji o morebitnih bodočih porokah.

Ob voščilih je še danes pogosto prepričanje, da kar se zgodi oziroma kar počneš na novega leta dan, tega boš v izobilju deležen vse novo leto. Na svoje novoletne korake torej vsekakor velja biti pozoren.


Avtorici prispevka sta etnologinji dr. Boža Grafenauer in dr. Mateja Habinc.

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Praznična, zima 2020. Letna naročnina na revijo je 19,60 evra. Cena posamezne številke je 4,90 evra. Hitra pot do naročila: narocila@druzina.si, 01 360 28 28. Revijo lahko prelistate TUKAJ.