Dr. Božo Grafenauer je v samozaložbi izdal knjigo Zgodbe iz izgnanstva v Srbijo in bojev na sremski fronti, v kateri je opisal pot očeta Ludvika Grafenauerja, člana znane družine Grafenauerjev, ki so morali zaradi svoje slovenske zavednosti po koroškem plebiscitu leta 1920 emigrirati v tik pred tem nastalo Jugoslavijo.

Ludvik Grafenauer se je rodil 12. avgusta 1902 v Blačah v Ziljski dolini v zavedni slovenski kmečki družini. Doma so govorili slovensko. 17. novembra 1918 pa je kot dijak celovške humanistične gimnazije v rojstni vasi Blače sodeloval v pripravljalnem odboru za ustanovitev Narodnega sveta za blaško občino. Osnovno šolo je obiskoval v domači vasi, klasično gimnazijo v Celovcu, učiteljišče pa najprej v Velikovcu. Po izgubljenem plebiscitu leta 1920 je moral zapustiti rojstni kraj in se zateči v Maribor, kjer je končal učiteljišče. Službo učitelja je dobil najprej v Libeličah, leta 1926 pa nadučiteljsko mesto v Sv. Danijelu.

Tam se je poročil z Marijo Sonjak, rodili so se jima trije otroci (Danica, 1932; Ludvik, 1935, Zdravko, 1937). Leta 1939 je postal ravnatelj osnovne šole v Framu pri Mariboru. Njegovega očeta Valentina so Avstrijci kot političnega osumljenca leta 1916 ustrelili v Weizu pri Gradcu. Sestri Jerica in Marija sta umrli mladi, brat Hans (John) je odšel iskat delo v Kanado in ostal tam, brat Simon je ostal na domačiji, brat Valentin (Zdravko) pa je po končanem študiju geodezije v Ljubljani odšel v Srbijo (Zrenjanin) in tam delal kot geodet.

Takoj po okupatorski zasedbi Slovenije je Ludvika Grafenauerja gestapo 19. aprila 1941 zaprl v meljsko kasarno (vojašnico) v Mariboru, nato pa so ga s 6. transportom 24. junija 1941 z družino (z ženo in s sinovoma, starima štiri in šest let) izgnali v Srbijo, v vas Venčane, okraj Lazarevac (danes občina Aranđelovac). Konec decembra 1941 je družina odšla v Veliki Bečkerek (danes Zrenjanin), kjer se je, s pomočjo tam živečega brata Zdravka, ki mu je uredil tudi bivanje, zaposlil v finančni direkciji. Delal je na področju finančne pomoči izgnancem.

O vsem te beremo v prvem delu knjige. V drugem zvemo veliko o tragediji na sremski fronti. 26. novembra 1944 je namreč Ludvik Grafenauer v Srbiji vstopil v enote NOV Jugoslavije in nato postal borec (s činom vodnika) 5. (slovenskega) bataljona Prve krajiške proletarske udarne brigade. Od srede decembra 1944 se je kot borec drugega voda druge čete tega bataljona boril na sremski fronti, vse do bojev pri Opatovcu 17. januarja 1945, ko je bil ranjen, zajet in odpeljan v ujetniško taborišče v »Milerjevo« opekarno v Zagrebu, kjer je 8. maja 1945 dočakal konec vojne. Po vojni je bil do upokojitve leta 1962 ravnatelj osnovne šole v Framu.