Z dobavo orožja Siriji zahod nikomur ne dela usluge, je v pogovoru za Radio Vatikan dejal apostolski vikar v sirskem Alepu, Georges Abou Khazen. Namesto tega bi moral zahod Siriji pomagati pri iskanju poti do sprave. Cerkveni dostojanstvenik pa v svoji domovini opaža tudi znamenja pozitivnega razvoja: Asadov režim pri mnogih državljanih zdaj velja že za manjše zlo, na lokalni ravni pa se po Khazenovih navedbah pojavljajo številne spravne pobude in uporniki počasi odlagajo svoje orožje. Ob rob mednarodnega srečanja v italijanskem Riminiju je apostolski vikar iz Alepa predstavil podobo trenutnega položaja v Siriji.

»Doslej je bila Sirija prelep mozaik, sestavljen iz 23 različnih skupin: narodnostnih in verskih. Na tem območju je obstajal zmerni islam in država je bila sekularizirana, z enakim odnosom do vseh skupin.« V svoji zgodovini je Sirija sprejemala begunce iz celotnega območja, kristjane, muslimane, Iračane, Libanonce, Palestince, Sudance. »Ljudje so se dobro vživeli, nismo imeli begunskih taborišč, begunski otroci so obiskovali tukajšnje šole. In ta mozaik naj bi sedaj uničili. Ljudje, ki to počnejo, prejemajo podporo od drugih, ki se imajo za demokrate. Toda kdor v demokraciji ni strpen do drugače mislečega – kakšna demokracija pa to sploh je?«

Verski dejavnik v sporih igra enako pomembno vlogo kot politični in gospodarski interesi, je pojasnil škof Khazen: »Žal opažamo tudi politiko, katere cilj je pregnati kristjane in vse manjšine z območja celotnega Bližnjega Vzhoda. Mozaik naj bi se spremenil v povsem enobarvno sliko. Zeleno, črno ali rdečo. Ampak v eni sami barvi. Saj lahko sami vidite: vsi ljudje, ki pripadajo manjšini, so v življenjski nevarnosti.«

Polovica sirskega prebivalstva je na begu. Mnogi opazovalci po treh letih vojne in državljanske vojne za državo sploh več ne vidijo izhoda. Tej pesimistični miselnosti pa škof Khazen ugovarja: »V mojih očeh izhod vsekakor obstaja. Namesto da nam pomagajo drug drugega ubijati z dobavljenim orožjem, naj nam raje pomagajo poiskati poti do sprave. Če to ni mogoče danes, pa jutri. Ampak ko nam pripeljete orožje in se mi med seboj pobijamo, kaj bomo s tem dosegli?«

Po Khaznovih besedah je moč opaziti znamenja, da napetost položaja popušča. Asadov režim počasi znova prevzema nadzor v državi, in sicer z mirnimi sredstvi: »V številnih delih Sirije vlada zopet pridobiva ozemlje, pa ne z vojno, temveč na podlagi sprave. Vlada je v stiku z ljudmi, ki so bili doslej na strani upornikov, in z njimi vodi pogajanja. Uporniki odlagajo orožje in male vojne se končujejo.« To bi lahko bil zgled tudi na višji ravni.

»Kar lahko dosežemo v eni mestni četrti, lahko uspemo storiti tudi v celem mestu, in nato v naslednjem. V tem procesu si lahko pomagamo. Pa ne tako, da ljudi hujskamo drugega proti drugemu«, je v pogovoru pojasnil škof Khazen. »Številni ljudje so nasprotovali Asadovi vladi, vendar jo zdaj jemljejo za manjše zlo, saj vidijo, do česa lahko pride kasneje, kot se je to zgodilo v Iraku. Zagotovo vem, da si tudi muslimani ne želijo »Islamske države«. To je Asadovemu režimu v precejšnjo pomoč.«

Škof Khazen pripada frančiškanskemu redu. Papež Frančišek mu je novembra lani podelil škofovski naziv in ga imenoval za vodjo severnosirskega vikariata v Alepu. Vikariatu v Alepu pripadajo vsi rimokatoliški verniki v Siriji.

Vir: Kathpress
Foto: splet