V notranjo puščavo

Škof Kozinc je naše življenje primerjal s 40-letno potjo Izraelcev skozi puščavo. Na poti so doživljali tako stiske kot veselje, tako Božjo bližino kot oddaljenost: »Podobno se v naših srcih bijejo notranje 'vojne', soočamo se s 'kačami' zamer in godrnjanjem nad usodo, hkrati pa prejemamo zdravilo Božje dobrote.« Post je priložnost, da stopimo v svojo notranjo puščavo, polno »neizpolnjenih hrepenenj, zamer, razvad in grehov, s katerimi se je težko soočiti. Post nas vabi, da nehamo bežati v nenehno aktivnost in raztresenost, ampak s treznostjo in pogumom stopimo v te svoje notranje puščave.« Prav tam nas pričakuje Jezus, je poudaril škof.

V notranji puščavi se dogaja boj med resnico in prevaro. FOTO: Aino Tuominen, Pixabay

Majhni, a vztrajni koraki z Jezusom

»Puščava nas uči, da Bog ne dopušča naglice, ki človeka le izčrpa. Namesto zastavljanja preveč ambicioznih ciljev, ki so 'odličen teren za hudiča', da nas prepriča o naši neuspešnosti, nas postni čas spodbuja k majhnim, a vztrajnim korakom v molitvi in dobrih delih in odpovedi,« je še zapisal škof.

Postno spodbudo škofa Kozinca si lahko v celoti preberete TUKAJ.

Gre za boj med resnico in prevaro: medtem ko nam hudič prišepetava, da bi težave skrili ali jih poskušali rešiti brez križa, nas Jezus spremlja tiho in sočutno - ne ukine naše svobodne volje, ampak nam ponudi pomoč. Škof je izpostavil izpostavil tri ključne stvari, ki jih prinaša hoja z Jezusom: prva je, da nismo sami, druga je, da se učimo razločevanja med dobrim in zlim, tretja pa da si krepimo voljo v pravi ponižnosti.

Božja vzgoja

Bog nas v puščavi vzgaja kot oče svojega sina, je dodal Kozinc: »Bog Oče ljubi svoje sinove in hčere! Njegovi smo in bo naredil vse, da nas privede k sebi, kjer nam pripravlja večno bivališče v družbi Sina, Duha, odrešenih bratov in sester, nebeške vojske … Za ta rod se zavzema in daje svojega Sina, da za Njim hodimo.«