Zapri
Iskanje

Škof Saje v Kočevskem rogu: »Bodimo sodelavci miru«

Bogomir Štefanič
Za vas piše:
Bogomir Štefanič
Objava: 04. 06. 2022 / 15:24
Čas branja: 10 minut
Nazadnje Posodobljeno: 04.06.2022 / 16:15
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Škof Saje v Kočevskem rogu: »Bodimo sodelavci miru«

Škof Saje v Kočevskem rogu: »Bodimo sodelavci miru«
Med mašo pri kapeli Božjega usmiljenja. FOTO: Bogomir Štefanič
Molitev nekaj mladih, zbranih v pobudi Bdenje v Rogu, se je preko petkove noči prelila v kristalno čisto sobotno jutro in z njim v množično molitev romarjev, ki so danes z vseh koncev domovine in zamejstva znova prišli (nekateri tudi peš in s kolesi) v Kočevski rog h kapeli Božjega usmiljenja ob breznu pod Krenom, da bi bili pri maši za žrtve povojnih pobojev in za spravo v slovenskem narodu, ki jo je ob somaševanju drugih duhovnikov daroval novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference dr. Andrej Saje; da bi vzeli na znanje spravno sporočilo predsednika republike Boruta Pahorja, ki je zadnjič v tej vlogi prišel mednje; da bi s pietetno pozornostjo pospremili polaganje vencev predsednika republike, predstavništev političnih strank demokratičnega izvora (Nova Slovenija, Slovenska demokratska stranka) in Nove Slovenske zaveze; da bi prisluhnili tehtnim besedam osrednjega govornika kulturnega dela spominske slovesnosti Jana Peršiča; da bi v pogovorih tako z zvestimi roškimi prijatelji kot morda prvič videnimi romarji oživili spomin na žrtve pobojev ter vzajemno okrepili voljo za vztrajanje v tem spominu in demokratični drži, h kateri zavezuje …

Predsednikov poziv k posvojitvi spravne izjave SAZU

Prvi je pred mašo zbrane nagovoril Borut Pahor in v izhodišče postavil spomin na te dni umrlega pisatelja in humanista Borisa Pahorja, saj je bil prav on tisti, ki je dolga leta nagovarjal in končno pregovoril Edvarda Kocbeka, da je leta 1975 v tržaški reviji Zaliv z njim opravil pogovor, preko katerega je v širšo javnost vstopilo dejstvo o pokolu več tisoč domobrancev in civilistov po drugi svetovni vojni in moralna obsodba tega dejanja.

Nagovor predsednika Boruta Pahorja. FOTO: Bogomir Štefanič

Slovenska politična pomlad in demokratizacija, zlasti pa zmaga Demosa leta 1990, so nato bili tisti dejavniki, ki so po predsednikovih besedah odpirali burne politične in strokovne razprave v iskanju resnice o narodovi preteklosti in omogočili popravo krivic, kjer so bili po njegovih besedah odtlej storjeni pomembni simbolni in stvarni koraki.

Slovenski politiki ni uspelo, da bi občutljivo vprašanje razkola in sprave naslovila s konsenzualnim besedilom.

Kljub temu pa slovenski politiki ni uspelo, da bi to občutljivo vprašanje razkola in sprave naslovila z nekim konsenzualnim besedilom. Borut Pahor je prošnjo za oblikovanje takega besedila naslovil na Slovensko akademijo znanosti in umetnosti, ki je pred poldrugim letom sprejela izjavo Slovenska sprava. Predsednik republike je iz Kočevskega roga pozval slovensko javnost, naj to izjavo »posvoji, deluje v skladu z njo in skrbi za našo skupno prihodnost«.

Dolžnosti pri popravi krivic

Prvi med somaševalci, novomeški škof dr. Andrej Saje, je v mašnem nagovoru prav tako opozoril na popravo krivic zaradi nezastarljivih totalitarnih revolucionarnih zločinov in ob tem jasno opredelil dolžnosti: »Kot demokratična država smo dolžni v sebi in v odnosu do drugih uveljaviti temelje, ki bodo popravili krivice, državni organi pa so k temu tudi pravno zavezani. Ne gre le za obsodbo teh zločinov nad našimi rojaki in drugimi izvensodno pobitimi širom naše lepe Slovenije. Dolžni smo jim zagotoviti ustrezen mir in pokoj v domači zemlji. Dolžni smo jim priznati, da so bili nedolžni in imajo zato ne le mesto v naših srcih, pač pa jim moramo dati tudi ustrezno priznanje oziroma rehabilitacijo prek vseh družbenih ustanov. Vsi državljani smo stalno dolžni preprečevati krivice in odpravljati vsako nasilje nad drugimi ter spoštovati nedotakljivost človeške osebe in njegove lastnine.«

Roški pridigar škof Andrej Saje. FOTO: Bogomir Štefanič

K tej drži so posebej poklicani kristjani, saj »smo dolžni vzgajati drug drugega v spoštovanju dostojanstva sočloveka in se darovati za bližnjega. Drug drugega zato spodbujajmo k spravi in sodelovanju, ne k sejanju sovraštva, izključevanju in nasilju nad drugimi.« Škof Saje je za zgled pri tem postavil prav naše pomorjene prednike, ki so se vzgajali in trudili, da bi ljubili brate in sestre celo v smrtnem preganjanju. Na ta zgled je navezal sklepni poziv svojega nagovora: »Ne poglabljajmo torej sovraštva. Bodimo sodelavci miru. Ne le kristjani, vsi ljudje dobre volje verujemo, da je to, kar uči Jezus, prav in dobra podlaga za naše sobivanje, kajti temà med nami in v nas se preganja le z ljubeznijo in sodelovanjem med nami in ne z izključevanjem.«

Upravičena obramba življenja

Po maši je zbrane v okviru kulturnega programa, pri katerem so sodelovali še kvartet Krt in solist Matija Bizjan, nagovoril filozof Jan Peršič, dejaven član odbora Nove Slovenske zaveze in pravnuk Janka Mačkovška, enega od ustanoviteljev zgodovinske Slovenske zaveze.

V uvodu nagovora je izrisal pretresljivo fresko trpljenja, ki je udarilo roške žrtve – mučen prevoz z vlakom v Kočevje, nalaganje na kamione, pretepanje, slačenje, padanje mrtvih, težko ranjenih in komaj ranjenih v brezna, dolgo umiranje mnogih med njimi, partizansko miniranje morišč – tudi tistih, v katera so padali vojaki Slovenske narodne vojske, zaradi katerih danes v Rog prihaja večina romarjev.

Med govorom Jana Peršiča. FOTO: Bogomir Štefanič

Zakaj je ta vojska sploh nastala? Odgovor na to vprašanje je bil povedan neštetokrat, a ga je treba z besedami letošnjega roškega govornika ponoviti še enkrat: »Komunisti so organizirali OF, da bi izvedli revolucijo. Brez vsake pravne ali moralne legitimnosti so se razglasili za oblast. Prepovedali vsakršno organiziranje izven OF in zanj predvideli smrtno kazen. Začeli so izvajati represijo in umore, ki so jih imenovali justifikacije. Morili so svoje politične nasprotnike in mnoge druge, ki so jim predstavljali kakršnokoli oviro, ali pa so bili umorjeni zgolj zaradi suma ali maščevanja. Umorjene so oklevetali kot 'narodne izdajalce', čemur so mnogi naivni ljudje nasedli. Večkrat so bile umorjene cele družine. Ubijali so mlada dekleta in otroke. Do poletja 1942, ko so se začele ustanavljati vaške straže, so enote pod vodstvom OF v Ljubljanski pokrajini umorile že okrog 1000 civilistov, od tega okrog 100 otrok.« Vaške straže in pozneje domobranci so nastali zaradi samoobrambe, ko gre za obrambo življenja, pa je upravičeno sprejeti orožje od kogarkoli.

Jasno se je pokazalo, da se je vse, pred čimer so svarili nasprotniki komunizma, tudi uresničilo.

Jasno se je tudi pokazalo, da se je vse, pred čimer so svarili nasprotniki komunizma, tudi uresničilo: povojni režim je, kot je dejal Jan Peršič, »najboljši dokaz za legitimnost medvojnega protirevolucionarnega boja. Najmanj desetletje po vojni smo imeli režim, enak stalinizmu, s stotisoči tako ali drugače uničenih življenj. Tudi ko se je stanje nekoliko omililo, je bila svoboda še vedno hudo okrnjena in še vedno je to za nekatere pomenilo tudi brutalno zatiranje in uničena življenja.«

A vse to je z demokratizacijo propadlo, kar pomeni, da je leta 1990 »v Sloveniji zmagala kontrarevolucija«. Zdaj torej živimo v času parlamentarne demokracije in svobodnega tržnega gospodarstva, kjer so pluralizem mnenj, svoboda govora, zasebna lastnina in spoštovanje individualnih pravic stvar širokega soglasja, hkrati pa »ni soglasja o zločinskosti komunizma«. In to slovensko družbo še vedno bremeni.

Pogoji za spravo

Veliko se zaradi tega sicer razmišlja o narodni spravi, toda: kako do nje? Peršič je na to vprašanje ponudil naslednji odgovor: Sprava »ne more biti stvar kakšne slovesnosti ali deklaracije, ki išče kompromisno formulacijo, ki naj bi bila sprejemljiva za obe strani, čeprav ne ustreza resnici. Predpogoj za spravo sta seznanjenost z dejstvi in njihovo smiselno vrednotenje. Prinesel bi jo samo smiseln odnos do preteklosti, ki bi bil stvar soglasja velike večine. Seveda je to izjemno daleč, kajti mnogi o represiji in zločinih nočejo vedeti ničesar, drugi pa jih poznajo, vendar se pri vrednotenju zatekajo k nesmiselnim interpretacijam. Zato nimajo smiselnega odnosa, ki bi bil v skladu z njihovimi siceršnji vrednotami, in ko pogovor nanese na te teme, mnogi sicer inteligentni ljudje začasno spremenijo svoje običajne miselne procedure. Zato marsikdo, ki živi liberalno, zahodno življenje, in so zanj človekove pravice, pluralizem mnenj in ekonomsko blagostanje nekaj samoumevnega, hkrati goji romantizirano podobo partizanske vojske, ki je – zaradi komunističnega vodstva – delovala proti vsemu temu. Marsikdo ignorira, da je imel socializem po njegovih lastnih kriterijih značilnosti najbrutalnejšega fašizma, in da bi mnoga njegova stališča bila v času njihovega deda razlog za smrtno obsodbo, v času njegovega očeta pa za zaporno kazen.«

Tudi na področju zgodovinopisja srečujemo ljudi, ki nočejo razumeti, da komunistični zločini niso bili odkloni, temveč normalen način komunističnega delovanja.

A tovrstni paradoksi, ki imajo v čustveni naklonjenosti do partizanstva in socializma značilnosti slepe vere, niso značilni le za – recimo jim tako – običajne ljudi; tovrstna nespamet se po Peršičevih besedah odraža tudi na področju zgodovinopisja, kjer srečujemo ljudi, ki nočejo razumeti, da je odporniško gibanje, ki ga vodijo komunisti, že a priori problematično, kar najbolje dokazuje povojni režim; nočejo razumeti, da zločini niso bili odkloni, temveč normalen način komunističnega delovanja, in da že njihova kvantiteta nujno opredeli bistvo OF … Morda obžalujejo komunistične zločine, a hkrati občudujejo tiste, ki so jih izvedli.

Slovesnosti sta se med drugimi udeležila predsednika Nove Slovenije Matej Tonin in Slovenske demokratske stranke Janez Janša. FOTO: Bogomir Štefanič

Porajajmo lepoto!

Taka protislovja vznemirijo, ne smejo pa jemati volje in poguma v temeljni življenjski drži, ki jo je roški govornik strnil v besedah: »V Kočevskem rogu postajamo ponižni in bolj sočutni ter pozorni na vsakršno trpljenje. V nas narašča nežnost in prepričanje, da je treba varovati vsako življenje, tudi oslabelo, prizadeto in nerojeno.«

Zavezanost Rogu ima zatorej tudi družbeno razsežnost. »Protirevolucionarni vojaki so se uprli konkretnemu nasilju in komunizmu kot ideji; branili so življenja in tudi neko duhovno ter politično tradicijo, ki je zaobjeta v domobranskem geslu Mati-domovina-Bog,« je dejal Peršič in dodal: »Danes imamo politično svobodo in moramo si prizadevati soustvarjati družbo v skladu s to tradicijo. Postavimo duhovnost v središče svojega življenja in porajajmo lepoto. Taka naraščajoča milina pa terja tudi odločno obrambo pred nasilnim napredovanjem nespameti in se odraža tudi na družbeni ravni.«

Ker nam o zločinih ne govorijo storilci, nam zdaj svojo zgodbo pretresljivo pripovedujejo žrtve …

Izkopavanje pod Macesnovo gorico

Obramba pred napredovanjem tovrstne nespameti pa že leta predstavlja delo vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč pod vodstvom zgodovinarja dr. Jožeta Dežmana. Prav v času letošnje roške slovesnosti potekajo v okviru programa te komisije in v izvedbi direktorata za vojno dediščino pri ministrstvu za obrambo arheološka dela v jami pod Macesnovo gorico, kjer ležijo posmrtni ostanki predvsem pripadnikov Slovenske narodne vojske. Prva ugotovitve, na katera je med roško slovesnostjo opozoril tajnik Nove Slovenske zaveze in član komisije za grobišča Peter Sušnik, potrjujejo, da so pod ogromno količino odstranjenega naminiranega materiala ostanki pomorjenih, v stranskih rovih jame pa so bili najdeni skeletni ostanki tistih (doslej je ugotovljenih 25 žrtev), ki so se tja ranjeni ali zgolj vrženi v brezno zavlekli in tam umrli tako rekoč živi zakopani po miniranju jame.

Ker nam o zločinih ne govorijo storilci, nam zdaj svojo zgodbo pretresljivo pripovedujejo žrtve …

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh