Koča v hribih


Ko je oče prinesel domov novico, da so podedovali staro kočo v hribih, je vso družino prevzelo veliko vznemirjenje. Pred mnogimi leti je oče spoznal pastirja Jošta in od takrat so v njegovi koči preživeli veliko srečnih dni. Nič ga ni motilo, da je oče pripeljal s seboj mamo in malega Luka in da se je družina z leti večala. Vse je imel rad: Luka in Manco, ki bosta drug za drugim kmalu končala osnovno šolo, pa Petra in Tinko, ki hodita v peti in prvi razred. Vsem je delil svoje bogato znanje o čudovitem božjem stvarstvu in jih učil ljubezni do vsega živega.

Potem se je stric Jošt zelo postaral, postal je slaboten in vedno bolj bel, vedno bolj podoben prozornemu angelu z milim, tihim nasmehom. Nekega dne ga je oče mukoma spravil v dolino v bolnišnico. Jošt seveda ni bil srečen, ker je moral zapustiti svoje hribe. Toda v bolnišnici je bil na toplem, preoblečen in sit in nad posteljo mu je visel zvonček, da je lahko poklical sestro, kadar je ponoči potreboval pomoč.

Ne, res ne bi mogel ostati v svoji ljubi koči, popolnoma sam. Tu v mestu je imel vsaj njih, očeta in mamo, pa Luka, Manco, Petra in Tinko, da so ga pritekli pozdravit in mu prinesli kakšno mandarino. Saj ni ničesar potreboval, vesel pa je bil obiskov. Človek potrebuje prijatelje, ki jim ni vseeno zanj.

Potem je bila postelja strica Jošta nekega dne prazna. Otroci so že dovolj veliki, da so takoj vedeli, kaj se je zgodilo. Vendar to ni zgodba o žalosti, pa tudi ne o rožah ob cerkvi pod Joštovo goro. Joštov grob je namreč ves zasajen s planinskim cvetjem, da se mora stricu še v nebesih dobro zdeti.

To je zgodba o Joštovi koči, ki je zdaj njihova, in o skritem zakladu, ki so ga našli v njej. Sodnik je dal očetu zajetno ovojnico in prva stvar, ki jo je oče vzel iz nje, je bil velik, zarjavel ključ. Odložil ga je na mizo in vzel iz ovojnice pismo.

Bral je:

»Dragi prijatelji, tole sem našel v knjigi knjig:
Zvesti prijatelj je močna zaščita,
kdor ga je našel, je našel zaklad.
Zvestega prijatelja ni mogoče poplačati,
za njegovo lepoto ni tehtnice. (Sir 6,14–15)

Dragi prijatelji, jaz sem imel vaše prijateljstvo in Bog naj vam povrne. In radi imejte mojo hiško, vam jo z veseljem zapuščam.«

»Nisem vedel, da je znal stric Jošt pisati,« se je začudil Peter.

»In jaz nisem vedel, da je bil tako učen,« je dodal Luka.

»Misel o prijateljstvu je prepisana iz Svetega pisma. Vsak človek lahko v njem najde besede, ki jih potrebuje. Za branje te knjige ne potrebuješ veliko znanja. Potrebuješ samo odprto srce, in to je stric Jošt imel,« je rekla mama.

»In v njem je imel veliko ljubezni za vse nas!« je spoznala Manca.

»In dal nam je svojo kočo! Bila je vse, kar je imel! Dal jo je za tisto malo pozornosti, ki smo mu jo namenili,« je sklenil oče in otrokom se je zdelo, da si je naskrivaj obrisal solzo.



NALOGA
V skupnem družinskem prostoru ali v svoji sobi naredi oltarček Mariji na čast.

Kaj se je zgodilo
Zgodba govori o družini iz mesta, Luka in Manca bosta drug za drugim kmalu končala osnovno šolo, Peter in Tinka pa hodita v peti in prvi razred. Očetov znanec Jošt jim je zapustil pismo in kočo v hribih.




Več o knjigi Skriti zakladi Svetega pisma

Šmarnice na Planetu
Za hitri dostop pošljite SMS z vsebino P SMARNICE na 1919.