Begunka se vrača domov


Zdaj je Manca vzela rokopis; Luka se je zleknil poleg brata in poslušal.

Marija je gledala izza ogrinjal, ki si jih je tesno zavezala okoli glave, in stiskala k sebi otroka, skrbno zavitega v odejo, da mu ne bi veter nosil drobnega peska v oči. Zdaj je Jezus star že nekaj let, velik je in krepak, hvala Bogu! Kako so živeli zadnja leta! Ni bilo miru, da bi si odpočili od vseh dogodkov in nevarnosti, ki so se kar vrstile potem, ko je angel opozoril Jožefa, naj zbeži.

Kako dolga je pot v Egipt in kako grenka je življenje beguncev, ki nikoli ne vedo, kje bodo zvečer našli zatočišče in za kako dolgo! Marija je vse potrpežljivo prestala, da je bilo le dete na varnem, da le niso njenemu otroku stregli po življenju!

Zdaj se vrača domov. Angel je v sanjah spet obiskal Jožefa in mu povedal, da je begunskega življenja konec. »Vstani, vzemi otroka in njegovo mater in pojdi v Izraelovo deželo, kajti pomrli so tisti, ki so otroku stregli po življenju.« Odpravil se je torej Jožef z družino v Galilejo, v mesto Nazaret. O, kakšna sreča, zdaj se vračajo domov! Vso pot Mariji misli begajo od skrbi za otroka k domu in molitvi za starše. »Bog ve, kako živita mama in oče, Ana in Joahim! Bog ve, ali sta še živa in bosta mogla blagosloviti mojega otroka, ali se je njuno življenje že končalo. Bog, če je mogoče, prosim, naj bosta živa in naj čakata name …«

Jožef je pogledal ženo in začel moliti na glas. Tako sta se navadila, odkar sta potovala po begunskih poteh, da sta drug drugemu oživljala spomin na molitve, ki sta jih prej lahko brala na zvitkih. Veliko sta jih pozabila, zato sta vedno ponavljala predvsem eno, ki je tudi v resnici stalno polnila njuno srce. Spoznala sta namreč, da ju Bog varuje in vodi mimo vseh nevarnosti, in iz srca sta mu pela zahvalni psalm:

Zahvaljeval se ti bom, Gospod in kralj,
slavil bom tebe, Boga, svojega rešitelja,
zahvaljujem se tvojemu imenu,
ker si mi bil varuh in pomočnik. (Sir 51,1–2)

Molila sta molitve, ki sta jih znala na pamet. Njuna duša se je dvigala k Bogu. Zdaj gresta domov! Aleluja, domov! »Zahvaljujte se njemu, ki zbira razkropljene, ker na veke traja njegova dobrota«!

»Jožef in Marija se nista dala omajati v svojem zaupanju Bogu, kajne?« je rekla Manca.

»Vidiš, da ne. Zaupala sta in Bog je bil z njima …«

»Vendar je zaupati zelo težko. Jaz zdaj skoraj ne morem zaupati. Le zakaj je mami bolna? In če bo morala na operacijo, je gotovo zelo hudo! Kako naj zaupam?!« je tarnala Tinka.

»Saj nam oče sproti poroča o mamici. Veš, da so pri njej zdravniki in da bo operacija pomagala.«

»Marija je vedno vse izročila v božje roke …« se je spomnila Manca.

»Ja, to se pa tudi meni zdi zelo težko, težko bi sedel in čakal, da se vse reši …« se je glasno zamislil Peter.

»Saj ni mišljeno tako. Narediti moraš vse, kar znaš, potem pa čakati,« je vedel Luka.

»Rada bi ljubila Boga tako kot Marija,« je zašepetala Manca. »Jaz tudi,« se ji je pridružila Tinka, fanta pa sta sramežljivo molčala.


NALOGA
Na travniku naberi šopek in ga daj na oltarček.

Kaj se je zgodilo
V zgodbi, ki jo otroci berejo, se begunka Marija vrača domov in se skupaj z Jožefom zahvaljuje Bogu za varstvo. Otroci se pogovarjajo, kako lepo bi bilo Bogu tako zaupati, kot mu je zaupala Marija, in ga tudi tako ljubiti. To pa je težko …




Več o knjigi Skriti zakladi Svetega pisma