On je vse


Luka je pogledal skozi okence, potem pa skočil pokonci in stekel na prosto. Zunaj je zaklical: »Pridite ven, vsi!« Manca, Peter in Tinka so pohiteli. Kaj pa naj bi bilo drugega kot nekaj veselega, če jih tako vabi! Ko so pritekli ven, je Tinka zavrisnila od veselja, Manca pa je od olajšanja kar zastokala. Peter se je delal, da ni nič posebnega, pa je vseeno stekel nekaj korakov naprej. Ko so se vsi otroci znašli v trdnem objemu svojega očeta, je ta veselo zaklical: »No, junaki, pa ne, da ste me pogrešali!« Zagotovili so mu, da res ne, kje pa! Očeta so lepo predstavili Joštovemu prijatelju in začeli očetu pripovedovati zgodbo o starčku in o zaboju in Joštovi skrivnosti, pa jih je oče prekinil. »Mi boste vse povedali zvečer. Veselo novico imam za vas …« je rekel. »Tisti, ki bo prvi pritekel v Joštovo kočo, bo prvi lahko objel mamo.« Otroci bi najraje kar takoj stekli po bregu, pa so se vendar lepo poslovili od Joštovega prijatelja in se mu zahvalili za vse. Povabili so ga, naj jih čimprej obišče v Joštovi koči, da jim bo še kaj povedal o skupnem prijatelju. In potem so stekli po bregu …

Ko so pritekli k mami, so se stisnili k njej in jo milijonkrat poljubili. Toliko so ji imeli povedati! Kar prehitevali so drug drugega, da v resnici ni nobeden ničesar slišal. Pa so vendar vsi vedeli, kaj kdo govori. O ljubezni in o pogrešanju in o molitvi in o skrbi in še o vseh rečeh, ki vežejo otroke na mamo. Ko so vse povedali, se je Luka spomnil:

»Ti sploh ne veš, da smo prebrali rokopis iz skrinje!«

»In ne veš …« Spet so se zagnali in hoteli v eni sapi povedati vse, kar so spoznali in kar se jim je zgodilo potem, ko so šli k starčku na planino.

»Pa ti, mami, kako je s tabo?« se je spomnila Manca in drugi trije so zardeli. Saj res, toliko vsega se jim je zgodilo, da so na mamino bolezen čisto pozabili!
»Pa nismo pozabili nate, molili smo in prosili Boga …« se je na glas opravičevala Tinka.

Mama se je veselo zasmejala.

»Že dobro, z menoj je zdaj vse prav. Le povejte mi, kaj se je dogajalo z vami, moja bolezen res ni več zanimiva. Kdo bo govoril?«

In so spet planili štirje glasovi …

Počasi so se le umirili in povedali mami vse po vrsti. O rokopisu, o hoji na planino, o Aljošu in o strahu, o knjigah, ki so jih našli v staji na planini. In seveda o tem, da je stare rokopise napisal kar Jošt!

Mislili so, da je neuk pastir, pa je znal latinsko … Napisal je knjigo o Mariji, svoje premišljevanje in zgodbo, kakor si je on Marijo predstavljal. V tem pisanju, v teh zgodbah, v tem izboru iz Sirahove knjige je bila ljubezen do Marije in do Svetega pisma, do božje besede.

»Kot bi jaz napisal zgodbo,« je rekel Luka. Te besede so mamo presenetile. Ali ni želel njen Luka početi v življenju nekaj drugega?

No, morda pa bo pisal zgodbe …

»Tako so v vseh časih pisali zgodbe, pa tudi pesmi o Jezusovem in Marijinem življenju. Slovensko ljudstvo jih je res veliko spesnilo in napisalo. Slovenski človek je bil vedno zelo veren in zelo sposoben pisati in peti,« je rekla mama. »Vedno je o vsem rad premišljeval.«

Zdaj je tudi mama odprla knjigo. Listala in listala je, na koncu pa je rekla: »Smem prebrati, kar sem jaz našla pri Sirahu?«

Otroci so ji seveda dovolili. Brala je:
Še veliko bi radi povedali, pa ne bi prišli do konca,
sklep besed naj bo: On je vse.
Od kod bomo dobili moč, da bi ga slavili?
On je namreč Véliki, on prekaša vsa svoja dela.
Vse je namreč naredil Gospod,
in pobožnim je podaril modrost. (prim. Sir 43, 27–33)

Utihnila je. Otroci so tiho obsedeli okoli nje. Vsi so premišljevali, kaj je pristna pobožnost in kaj resnična modrost. Kako lepo bi bilo, če bi ju tudi oni gojili vse življenje, tako kot je to delala Marija. In premišljevali so, kaj sta preprostost srca in vesela ljubezen, ki ju je gojil Jošt … Mama in oče sta gledala svoje otroke in sta jim to iz vsega srca želela. Za njihovo srečo …


NALOGA:
Prosi starejše, naj te naučijo staro Marijino pesem.



PESEM

LEPA SI, lepa si, roža Marija!
Tebe časti vsa nebeška družina.
Angelci lepo pojejo,
tebe, Marija, hvalijo.

Kar nam je Eva nesrečna zgubila,
roža Marija nam je zadobila:
ki je rodila Jezusa,
milega nam Zveličarja.

Vodi, Marija, po pravi nas poti,
da nas nobena skušnjava ne zmoti;
varuj in brani nas vse dni,
da nas sovražnik ne dobi.

Kadar pa morali bomo umreti,
daj nam, Marija, še enkrat prejeti
v Rešnjem telesu Jezusa,
milega nam Zveličarja.




Več o knjigi Skriti zakladi Svetega pisma