Za sodelavce Družine je praznik sv. Rešnjega Telesa t. i. »direktorjev dan«. Že desetletje in več se na ta dan zaposleni in redni zunanji sodelavci odpravimo na romanje oziroma izlet. Predlani smo obiskali Goli otok, lani avstrijsko Koroško, letos pa smo romanje podaljšali še na petek in z vodičem Tadejem Jakopičem spoznavali južno Tirolsko.

Na praznični četrtek smo se zgodaj zjutraj z avtobusom odpeljali proti Gorenjski in naprej skozi karavanški predor v Pustriško dolino do Innichena, kraja torej, ki je tesno povezan tudi z zgodovino Slovencev. Cerkev v Innichenu je bila namreč nekdaj del samostanskega kompleksa, ki so ga Bavarci ustanovili leta 769 kot glavno misijonarsko postajo za pokristjanjevanje Karantancev- Od tu so misijonarji pokristjanjevali tudi današnje slovensko ozemlje. V cerkvi iz tistega časa, ki v poznejših obdobjih ni doživela obsežnejših prezidav in se je ohranila kot eden najlepših spomenikov romanskega obdobja v tem delu Italije, smo imeli praznično mašo. "Telovo nas želi spomniti tudi na hvaležnost, ki smo jo dolžni izkazovati Bogu, ki nam je dal svojega Sina, da je postal hrana za nas vse. Hvaležnost pa tudi drug drugemu, ker smo dar drug drugemu, enkraten in neponovljiv dar," nas je nagovoril urednik Franci Petrič, ki je daroval mašo.

Praznično mašo v romanski stolnici v Innichenu je daroval urednik Franci Petrič (fotografije: Tatjana Splichal)

Po piknik kosilu smo se odpeljali v samostansko vinsko klet v tirolski Novi Štifti – 73-letni sommelier nas je navduševal za različne sorte vina, ki ga v samostanskih vinogradih ob dobrih letinah pridelajo milijon litrov, nam in situ v vinogradih razlagal o skrivnostih gojenja trt, popeljal nas je v moderno pridelovalnico – od prešanja, shranjevanja do flaširanja vina, za zaključek pa v ogromnem samostanskem kompleksu, kjer imajo tudi kmetijsko šolo, pokazal še dragoceno samostansko knjižnico.

V samostanskih vinogradih pridelajo milijon litrov vina ...

V samostanu v Novi Štifti smo si ogledali dragoceno knjižnico.

Iz samostanske vinske kleti smo se odpeljali v mesto Briksen. Tudi to mestece je tesno povezano s slovenskimi kraji. V palači poleg umetniških del in notranje opreme iz različnih dob, hranijo tudi dve upodobitvi Bleda iz 18. in 19. stoletja, baročno stolnico je s freskami poslikal Paul Troger. Poznogotske freske v srednjeveškem križnem hodniku ob stolni­ci poznavalci povezujejo s freskanti, ki so delovali tudi pri nas. Posebej je z Briksnom povezano ljubljansko semenišče, saj so semeniščniki in njihovi vzgojitelji ter profesorji po drugi svetovni vojni najprej odšli v Lienz, od tam pa so jih sprejeli v briksenškem semenišču. Kot nam je povedal urednik Petrič je v tem semenišču pred odhodom v Argentino bivalo več deset slovenskih duhovnikov. To noč je v Briksnu spet zvenela slovenska beseda in pesem, upamo le, da se Briksenčani niso pritoževali, ko so s terase hotela v središču mesteca pozno v noč donele slovenske narodne, ljudske in Marijine pesmi.

Ob dragoceni poznogotski stolnici smo se v Briksnu spomnili na slovenske duhovnike, ki so po drugi svetovni vojni morali zapustiti ljubljansko semenišče in so jih pred odhodom v Argentino sprejeli v briksenškem semenišču.


V petek smo se odpeljali do tirolske prestolnice Bolzano (Bozen), ki je tudi največje mesto na Južnem Tirolskem. V kapeli poznogotske stolnice s podobo Marije Pomagaj, narejene po vzorcu Cranachove, kot jo je za Brezje naslikal Leopold Layer, smo imeli mašo. Pred tem smo si v arheološkem muzeju ogledali prek pet tisoč let staro mumijo. Slavnega Ötzija so našli zamrznjenega v visokogorju Južne Tirolske, že od odkritja naprej velja za veliko svetovno senzacijo, ki pa je spet povezana s Slovenci, saj se za najditeljstvo menda poteguje tudi Slovenka.

Mašo v Bolzanu smo imeli v kapeli s sliko Marije Pomagaj.


Na poti proti jugu smo se ustavili še v Trentu, mestu, ki se je v evropsko in svetovno zgodovino zapisalo predvsem s "tridentinskim koncilom" (1545-1563), cerkvenim zborom, ki je dokončno utrdil katoliško rekatolizacijo in v marsičem začrtal nadaljnji kulturni razvoj Evrope kasnejših stoletij. Po ogledu monumentalne romanske stolnice lombardskega tipa smo se v poznih popoldanskih in večernih urah odpeljali po dolini reke Adiže in mimo nepreglednih sadnih in vinogradnih nasadov v pokrajini Veneto proti domu.

Ob vodnjaku v Trentu