Publicist Roman Leljak je izdal že veliko knjig o povojnih pomorih, o komunističnem režimu in o zločinski Udbi oziroma Službi državne varnosti (SDV). Med zadnjimi knjiga je v kar treh zvezkih pod naslovom Špiclji Udbe objavil sodelavce te zločinske komunistične organizacije, ki so ji poročali o ljudeh, za katerimi so vohunili. Eni so to počeli iz ideoloških razlogov, eni iz oportunizma, ker so se Udbe bali, eni zaradi izsiljevanja, eni zaradi drobnih koristi, ki jim jih je Udba obljubila.

Najbolj bi nas morali zanimati tisti, ki jih je Udba na mnoge različne načine izsiljevala. Ti so bili tako dvojna žrtev, najprej žrtev Udbe, ki jih je izsiljevala, danes pa še zato, ker so razkriti kot Udbini sodelavci, kar je po naravi zavržno dejanje, vredno obsodbe in zgražanja. No, pri teh seveda manj, saj je po navadi ti zaradi izsiljevanja ovajanju niso mogli izogniti. Ali drug primer: ko so nekoga npr. v nasilja polnih 50. letih izpustili iz komunističnega zapora, ga je Udba silila, da je s podpisom pristal na sodelovanje. Vsak pameten bi v takšnih razmerah podpisal, samo da se reši njihovega nasilja. Drugo je bilo potem, s kako kakovostnimi informacijami je Udbi ovajal tiste, ki bi jih moral.

Na osnovi gradiva, ki ga hrani Arhiv Slovenije, je Leljak v treh knjigah objavil imena okoli 60.000 sodelavcev ali t. i. virov. V knjigah najdemo imena t. i. registriranih virov, opuščenih operativnih pozicij in rezervnih sodelavcev Udbe. Povzel jih je s t. i. seznama Udba.net, ki ga je leta 2003 na spletu objavil slovenski podjetnik v Avstraliji Dušan Lajovic. Objavil je t. i. Centralno aktivno evidenco, ki jo je v komunističnem režimu do leta 1990 vodila uprava za informatiko pri republiškem sekretariatu za notranje zadeve in je vsebovala seznam sodelavcev SDV. Centralno aktivno evidenco (CAE) je od Lajovica pridobil na originalnih mikrofilmih in jo tudi predal Arhivu RS Na seznamu je bilo kar 1.300.000 imen. Težava te objave je bila, da poleg nje ni bilo natančne razlage, kaj pomeni šifra pred posameznim imenom, zaradi česar si je lahko javnost vlogo posameznikov napačno razlagala. Prizadeti so celo vlagali zasebne tožbe.

Leljak je zdaj objavil, kot je zatrdil, natančen in pravilen šifrant. Objavlja tudi seznam imen (od črke A do L) iz Centralne aktivne evidence. Slednjo je, kot je povedal, lani na originalnih mikrofilmih pridobil od Lajovica in tudi že predal Arhivu RS.

Prvi dve knjigi imata naslov Speča Udba in Špiclji Udbe. Tretja in četrta pa Špiclji Udbe 2, ki obsega imena od A do L (413 strani) ter Špiclji Udbe 3 z imeni od M do Ž (422 strani). Objavljena so imena tistih, ki so bili rojeni od okoli leta 1940 in do okoli leta 1970 ter so s SDV sodelovali med leti 1960 in 1990. Najmlajši sodelavec Udbe je bil rojen leta 1974.

Pri tem je imena razvrstil na štiri kategorije: zaposleni v SDV in ostali viri, rezervni in opuščeni sodelavci SDV, registrirani sodelavci SDV in sodelavci organov varnosti JLA. Med njimi so tudi tujci in veliko jugoslovanskih državljanov, ki so delali v tujini.

Na primer samo v Kamniku je bilo 342 registriranih sodelavcev, v Kočevju 145, v Kopru 435, v Kranju pa kar 544. V Krškem je bila ta številka 253, Lendavo pa je »pokrivalo« 244 udbinih sodelavcev.

KOS – Borba protiv neprijatelja 1944–1954

Roman Leljak je v Vojnem arhivu v Beogradu našel tudi daljše besedilo z naslovom Uprava KOS-a JNA, desetogodišnji izveštaj. Borba protiv neprijatelja 1944–1954, ki ga je kot faksimile objavil v posebni knjigi z enakim naslovom, in mu dodal krajše pojasnjevalno besedilo. Kot pove naslov, je v besedilu polno podatkov o načinih vohunjenja vojaške varnostne službe KOS in o osebah, za katerimi je vohunila. Komunistični režim je bil izrazito totalitaren, saj je svojo oblast prigrabil z nepopisnim medvojnim in povojnim nasiljem, ki ga je nato nadaljeval s kar dvojnima varnostno-obveščevalnima službama, ki sta vohunili za ljudmi, jih ugrabljali in tudi ubijali, to sta bili »civilna« Udba (SDV) in vojaška KOS.


Film o Hudi jami

Leljak je izdal tudi zgoščenko z dokumentarnim filmom Huda jama. Strogo čuvana tajna. Dolg je 60 minut, njegova avtorja pa sta zagrebški zgodovinar dr. Josip Jurčević in publicist in založnik Roman Leljak.

Kot pove že naslov, je v njem prikazano eno najhujših morišč in grobišč v rudniku Huda jama. V hrvaščini sledimo zgodovini odkrivanja grobišča okoli leta 1990 in nato dokončno leta 2009, kot o tem, kdo je bil v rudniku ubit in kdo so bili morilci.



Staroselstvo v Istri

KD Beseda Slovenske Istre je izdalo drugi zbornik z naslovom Slovensko staroselstvo v Istri (340 strani). Uredila ga je Leda Dobrinja. V štirih sklopih je objavljenih veliko prispevkov z zelo različno vsebino. Prvi del je namenjen prispevkom o avtohtonosti Slovencev in vsebuje devet prispevkov, med njimi sta dva, ki ju je napisal pokojni Jožko Šavli (Bog Belin, Zmaga – boginja zmage). Leda Dobrinja pod naslovom Cela Este o boginji (Veliki Materi) Este. Pojem Cela Este naj bi pomenil vladarico Neba in Zemlje (celovitost stvarstva). Besedi naj bi bili osnova za mnoge danes znane pojme, npr. Este za Istro, Cela za Celje.

V poglavju Iz domače zapuščine Marija Koren piše o Čičih in vasi Podgorje pod Slavnikom. Leda Dobrinja se je v narečju pogovarjala s Slavkom Lovrečičem iz Bočajev o življenju v Istri, posebej o življenju z voli. Ista avtorica se je pogovarjala tudi z Albino Katarinčič iz Zrenja. Sledi njen zapis o Stridonu (domnevno Zrenju). Klavdjo Ugrin ji je pripovedoval o dediščini Sočerge. Rafael Vončina je prispeval članek o istrskem govedu.

V poglavju Materialni ostanki so objavljeni različni prispevki o ostalinah in sledeh staroselcev v Istri. V zadnjem poglavju Od Istrov do Istranov najprej Leda Dobrinja piše o drugi strani bajke o Kopru, Emil Zonta o besedah osoje oziroma kajkavskem in rezijanskem govoru, Nadja Rojac pa o Marsičevi hiši v Kopru.