Od današnjega evangeljskega odlomka in Jezusovega srečanja z desetimi gobavci mi odmevajo trije poudarki.

Prvi se nanaša na to, da so bili gobavci po tem, ko so Jezusa prosili za ozdravljenje, poslani, da gredo v Jeruzalem in se pokažejo duhovnikom, ne da bi bili že takoj dokončno ozdravljeni – ozdravljenje se zgodi na poti. Če se skušamo tudi sami prepoznati v teh gobavcih, je sporočilo za nas v tem, da je za ozdravljenje potrebna poslušnost Jezusu in njegovi besedi. Ne gre za to, da bi bili najprej pravični in brez greha, temveč ravno nasprotno: naše ozdravljenje je posledica hoje za Jezusom in ne pogoj zanjo. Šele ko se tega zavemo, znamo na pravi način gledati tako nase kot na brate in sestre, ki hodijo z nami, ravno tako nepopolni in grešni, obenem pa ravno tako kot mi poklicani.

Drugi vidik, ki me nagovarja, je ta, da je eden od gobavcev, ko je opazil svoje ozdravljenje, prepoznal tudi pomembnost srečanja s tistim, ki ga je ozdravil, zato se je vrnil in se zahvalil. Še bolj kot d...