Minuli četrtek se je skupina 82 Korejcev iz Seula odpravila na pot proti Severni Koreji, kjer naj bi se srečali s svojci, od katerih so zaradi politične razdelitve korejskega polotoka ločeni že 61 let. Za številne izmed njih je to prva in edina priložnost za snidenje.

Večina udeležencev srečanja je že precej v letih. Na kraju srečanja se je že pred uradnim začetkom zbralo veliko število ljudi. Skupina 200 prostovoljcev in 12 predstavnikov medicinskega osebja je skrbno nadzorovalo njihovo zdravstveno stanje. Obe Koreji sta se za srečanje ločenih družinskih članov dogovorili v začetku februarja, kot kraj srečanja pa je bil določen Mount Kumgang na vzhodni obali Severne Koreje.

Kljub najrazličnejšim grožnjam in neprekinjenem diplomatskem merjenju moči so se svojci odločili za dolgo pričakovano srečanje, prvo po letu 2010. Podobno snidenje je bilo predvideno že v lanskem septembru, vendar ga je Severna Koreja dan pred določenim datumom odpovedala.

Prva tovrstna srečanja sta Koreji priredili leta 1985, kot znamenje »dobre volje« obeh vlad, vendar se nikoli niso razvila v tradicionalni dogodek. Državljani Južne Koreje se s potrdilom, da imajo preko meje živečega svojca, za srečanje prijavijo na južnokorejskem ministrstvu za združitev. Ob začetku programa se je prijavilo 130.000 ljudi, danes jih je živih le še okoli 71.000. Iz obsežnega seznama je južnokorejska vlada sestavila več manj obsežnih, ljudi pa je porazporedila glede na njihovo starost in stopnjo sorodstva.

Prednost imajo najstarejši, ki po oceni vlade lahko prenesejo telesni in duševni napor snidenja, in najbližji sorodniki, sinovi, bratje in sestre. Vsakokrat je sestavljen seznam z okoli tisoč imeni, ki ga ministrstvo z ustreznim računalniškim programom izžreba v javnem televizijskem prenosu. Nekaj imen je vedno izžrebanih kot »rezerva« za nepredvidene dogodke v zadnjem trenutku. Ko se prijavljeni enkrat srečanja udeležijo, njihovo ime izbrišejo s seznama.

Na kakšen način kandidate za družinska srečanja določajo v Severni Koreji, ni znano.

V Severno Korejo je minuli teden odpotoval tudi 92-letni Park Yun-hyong, ki si želi najti svojo najstarejšo hčer. Spremljal ga je 60-letni sin, ki je zaradi grenko-sladkega priokusa družinskih srečanj precej razburjen. Pojasnil je, kako se večina udeležencev srečanja zaveda globoke žalosti in hrepenenja, ki ga bodo občutili po koncu snidenja. »Moj oče ima 92 let. Že zdaj me je strah, kako bo prenesel ves ta stres. Žal mi je, da sva samo midva dobila dovoljenje za pot. Zaradi omejitev s svojci najverjetneje ne bomo mogli govoriti o vsem, kar nas tišči. Po mojem bi bilo bolje, če bi si ločene družine smele med seboj dopisovati, ne pa da jim v življenju dovoljeno enkratno srečanje.«

Njegova zlovoljnost pa ni vplivala na druge udeležence snidenja. 91-letni Gwan-soo je z doma odšel že dosti pred napovedanim odhodom, da zaradi prometa ne bi zamudil skupinskega prevoza. S seboj je prinesel tri velike potovalke oblačil, zdravil in kozmetike za svojega 30-letnega vnuka, ki naj bi ga tokrat videl prvič. Med prtljago je zložil tudi svoje najljubše čokoladice, za katere upa, da bodo teknile tudi vnuku. Ker pa je »edini član družine, ki udobno živi na jugu«, je izrazil bojazen, »da ga vnuk ne bo sprejel z veseljem«.

93-letni Cho Gi-dok je bil rojen v pokrajini, ki je zdaj del Severne Koreje. Njegov najstarejši sin se je rodil leta 1950. Po politični razdelitvi polotoka je bil od sina ločen, tokratnega snidenja pa se je udeležil s svojim drugim sinom. Njegova življenjska želja je bila nekoč skupaj videti oba brata.

Vir: www.asianews.it

Foto: AsiaNews