Nagovor predsednika Slovenske Karitas, murskosoboškega škofa msgr. dr. Marjana Turnška


Dragi duhovniki, sodelavci in prostovoljci Karitas, dragi darovalci, bratje in sestre, ki v ubogih, zapuščenih in potrebnih služite Bogu, ki je karitas!

Hvala vam, da ste bili tudi v preteklem letu skupaj z mnogimi, ki jih danes ni tukaj – Kristusovo obličje mnogim bratom in sestram v potrebah, še posebej v septembrskih poplavah, ki so dosegle za Slovenijo še nepoznane razsežnosti. Hvala vam, da ste danes tukaj na sedemnajstem srečanju na Ponikvi, da smo spet lahko zbrani v zahvali Bogu, ki nas ljubi do konca, do križa. Na Ponikvi se je slovenskemu narodu na poseben način odprlo nebo, ko nam je podarilo blaženega škofa Antona Martina!

Teden Karitas je v pastoralnem letu družine v Cerkvi na Slovenskem, ki je z dobrodelnim koncertom Klic dobrote že tradicionalno naravnan na pomoč družinam, dobil še večji pomen. Z njim želimo pomagati še globlje ozavestiti in zaživeti dejstvo, da je v človeštvu ob Božji ljubezni temeljna ljubezen med ljudmi in še posebej med zakoncema. Letošnji slogan – Ali me imaš rad? – Mož in žena, oče in mati sta temelj družine – sporoča, da je po krščanskem razodetju v družini temeljna ljubezen tista, s katero se medsebojno podarjata mož in žena. Šele na tem humusu lahko vzklije pristna in neposestniška ljubezen staršev do otrok, njen sad pa je ljubezen otrok do staršev in bližnjih, ki tako otrokom omogoča zdrav in normalen razvoj v človečnosti. Da je to res, nam dokazuje tudi pot, ki jo je izbral Bog Oče, da je vpeljal svojega Sina na svet. Odrešujoča skrivnost Jezusovega učlovečenja se ni zgodila le v Mariji, ampak je Bog zanjo izbral izjemno in enkratno okolje deviškega zakonskega odnosa med Marijo in Jožefom. Bog je izbral njuno zakonsko resničnost in po Svetem Duhu vanjo uvedel svojega Sina. Marija je postala deviška mati, a tudi Jožef je bil, sicer na drugačen način, deležen deviškega očetovstva. Kljub deviškemu spočetju je Bog želel, da njegov učlovečeni Sin začne bivati kot človek znotraj zakonskega odnosa med Marijo in Jožefom, ki je Jezusu predstavljal okolje zorenja in odraščanja v človečnosti. Bog je izbral zakonsko svetišče ljubezni med Marijo in Jožefom za zemeljsko telesno, duševno in duhovno okolje svojega učlovečenja. Jezus je kot človeški otrok iz tega zakonskega odnosa srkal človeške vzorce reagiranja v življenju.

V letu Svetega pisma se zavejmo, da nam skrivnost zakonske in družinske ljubezni zelo zgovorno razodeva Božja beseda. Pavel je Kološanom in danes tudi nam v berilu sporočil: »Kot Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si oblecite globoko usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost. Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu /…/ Nad vsem tem pa naj bo ljubezen, ki je vez popolnosti. /…/ Žene, bodite pokorne svojim možem /…/ Možje, ljubite svoje žene in ne bodite osorni do njih. Otroci, ubogajte svoje starše v vsem, kajti to je všeč Gospodu. Očetje, ne grenite svojih otrok.« (Kol 3,12–13.14.18–21) To je skoraj nebeški ideal, ki je bil vedno težko dosegljiv. Iz današnjega evangelija izvemo, da tudi v Jezusovem času ni bilo drugače, saj s farizeji razpravlja o perečem vprašanju ločitve zakona (prim. Mr 10,2–12). Za človeštvo tako pomembno poslanstvo ni nekaj lahkega ali celo lahkotnega. Biti mož in žena je težka naloga še posebej zato, ker današnji način življenja v glavnem ne pomaga k temu, da bi bilo poslanstvo lažje uresničevati, zato se v zakonskem in družinskem življenju pojavlja toliko stisk, nemoči, tudi bolečin in polomov. Ljudje, ki smo sicer ustvarjeni za življenje v ljubezni, ljubezen velikokrat težko uresničujemo v vsakdanjih odnosih, sredi kuhinje ali spalnice, sredi delovnih obveznosti, vzgojnih težav in drugih nujnih opravil, poleg tega pa smo marsikdaj obteženi tudi z globokimi notranjimi ranami iz preteklosti. Zlasti iskren pogovor o doživljanju drug drugega in o notranjem dogajanju v obeh je velikokrat težak in ga mnogi zakonci opuščajo. Zanj si ne vzamejo časa ali pa ga opustijo zaradi določenih strahov ali slabih izkušenj. Premnogokrat zakonci ne zmorejo več komunicirati in se vse konča v ločitvi, ki pomeni novo globoko ranjenost za moža in ženo, za starše in otroke! Ni prav, da odgovorni v družbi premalo storimo za pomoč in spremembo razmer, da bi bile bolj v pomoč temeljnemu poslanstvu ljudi, ki ni v poklicnem delu, ampak v služenju ljubezni najprej v družinah. Tudi za današnje življenjske pogoje zakoncev in družin v marsičem velja Jezusova ugotovitev: »Od začetka pa ni bilo tako.« (Mt 19,8)

Zato želimo letos s Klicem dobrote v usta tistih mož in žena, mater in očetov, katerim so odprta usta onemela zaradi stisk, bolečin, strahu, sramu, nemoči in obupanosti, položiti za vse človeštvo usodno vprašanje: Ali me imaš rad? In zato njihovega klica po ljubezni ni ne slišati na ulicah ne videti na reklamnih plakatih ali ga dojeti iz reklamnih spotov. Kdo bo oglaševal njihovo bolečino in nemoč, čeprav hrepenijo po uresničenju zakonske in družinske ljubezni? Da, Karatis mora vse to oglaševati, mora biti njihov glas, da ga bodo slišali vsi, ki lahko pomagajo in želijo pomagati. In, hvala Bogu, da vas je takšnih veliko!

Vsi lahko pri tem pomagamo – eni z molitvijo, drugi z materialno pomočjo, spet drugi s konkretno prijateljsko bližino, vzpodbudno ali tolažilno besedo, spet kdo s strokovnim svetovanjem in spremljanjem ali s pričevanjem o lastni izkušnji.

Zato mož in žena, želimo vama pomagati, da bosta mogla prisluhniti trajnemu vprašanju med vama: Ali me imaš rad? Pomagati vama želimo, da bosta kot odgovor nanj zmogla zastaviti življenje drug za drugega in s tem pomagati, da bo vajin odnos iz vere mogel postati potrebni vsakdanji kruh in zrak vajinim otrokom, ki tudi nenehno sprašujejo: »Mama, oče, ali nas imata rada?«

Veliko stisk nastaja v zakonih in družinah prav zaradi nezmožnosti karitativne dejavnosti med možmi in ženami in posledično med starši in otroki. Dragi prostovoljci in sodelavci Karitas, dragi darovalci, zahvaljujem se vam, da ste v času od lanskega do letošnjega tedna Karitas trajno z dejanji odgovarjali: »Da, rad te imam!« Pa tudi danes vas goreče vabim, da kot Karitas glasno odgovorimo na vprašanje mož in žena, otrok in staršev, ki iz svojih zakonskih in družinskih stisk in bolečin, ki so odraz razrahljanih temeljev, sprašujejo: »Ali me imaš rad?« Bodimo iznajdljivi in jim pomagajmo zgraditi dovolj trdne družinske temelje. Amen.