V torek, 2. januarja 2007, ob 20. uri bo v stolnici sv. Nikolaja v Ljubljani srečanje z brati iz Taizéja. Več kot 50 bratov, ki sestavljajo taizéjsko skupnost, bo na povabilo ljubljanskega nadškofa in metropolita, msgr. Alojza Urana po novoletnem srečanju v Zagrebu obiskalo tudi Ljubljano. Brate na Slovenijo vežejo lepi spomini. Drugo leto bo namreč minilo 20 let od prvega taizéjskega srečanja v Ljubljani, ki je bilo 1. maja 1987 in na katerem so se prvikrat srečali mladi z Vzhoda in Zahoda. Srečanja se je tedaj udeležilo 5.000 mladih iz vse Evrope. »Slovenija je prostor povezovanja med Vzhodom in Zahodom,« pravi brat Alois, Rogerjev naslednik. Izjavo brata Aloisa o srečanju v Ljubljani si lahko preberete v predzadnji številki katoliškega tednika Družina.

Medškofijski odbor za mladino (MOM) v sodelovanju z župnikom iz Mengša, g. Matejem Zevnikom, bogoslovci ter mladimi iz Kodeljevega bo v stolnici pripravil taizéjsko molitev. Ob sodelovanju zbora in orkestra, ki ga bo vodila Mihela Jagodic, se obeta duhovno bogat dogodek. Vsi, ki jih taizéjska molitev in povezanost z brati iz Taizéja navdušuje, so povabljeni, da se molitvi pridružijo.

Dodatne informacije dobite pri Gregorju Kuneju, Jurčičev trg 2 v Ljubljani, tel.: 01/426–84–77 ali GSM: 041/741– 380, e-pošta: gregor.kunej@rkc.si ali mom@rkc.si.


Začetki Taizéja

Ustanovitelj taizéjske skupnosti, brat Roger, se je rodil v Švici leta 1914. Njegov oče je bil protestantski pastor in sin naj bi šel po njegovih stopinjah, zato se je vpisal na študij teologije. Med študijem je začel dvomiti o pravilnosti svoje odločitve, saj ga sam študij ni preveč zanimal. Veliko se je posvečal vprašanju, kako v molitvi vzpostaviti živ odnos z Bogom, saj je ravno v tistem času preživljal obdobje molitvene suše. Ob nekem dogodku so ga nagovorile besede iz psalma: »Tvoje obličje, Gospod, iščem« in Roger je počasi spoznaval, da lahko živi tisti evangelij, ki ga razume.

Močno ga je pritegnilo tudi občestveno življenje. Začel je razmišljati o ustanovitvi meniške skupnosti, kar je bilo za tedanje protestantsko okolje precej nenavadno. Na Rogerjevo življenjsko odločitev je močno vplivalo življenje njegove babice. Med prvo svetovno vojno je kot vdova živela blizu frontne črte na severu Francije. Ves čas je skrbela za begunce, ki so morali zapuščati svoje domove. Najbolj jo je bolelo, ker so se med sabo pobijali kristjani, ki so prvi poklicani k spravi. Da bi njeno življenje postalo zgled sprave, je tako začela zahajati tudi v katoliško cerkev. Babičino darovanje za najpotrebnejše in njeno prizadevanje za mir in spravo med kristjani sta najizraziteje zaznamovali Rogerjevo življenje.

Leta 1940, ko je imel Roger 25 let, se je začela nova vojna. Že nekaj let je v sebi nosil idejo o skupnosti, v kateri bi bila sprava mogoča vedno znova in znova, vsak dan. Zapustil je Švico, svojo domovino, in se ustalil v Franciji, kjer je bila rojena njegova mati, da bi bil tam, kjer je razsajala vojna. Pozneje je zapisal: »Bolj goreče, kot si vernik želi živeti absolutni klic Boga, bolj pomembno je, da to počne v srcu človeške stiske.«

Ko je iskal primerno hišo, je prispel v Cluny, kjer jo je kupil v bližnji vasici Taizé. Sprejela ga je starejša žena in ko ji je razodel svoj načrt, je dejala: »Ostanite tu, tako smo osamljeni«. Roger je v ženinih besedah prepoznal Božji glas, saj česa takega na drugih krajih, ki jih je obiskal, ni nikoli slišal.

Taizé je bil le nekaj kilometrov oddaljen od mejne črte, ki je Francijo delila na dvoje. Roger je v svoji hiši skrival politične begunce, posebno Žide. V Taizéju je ostal dve leti (1940–1942). Sprva je sam molil trikrat na dan v majhnem oratoriju, kasneje pa tudi s skupnostjo, o kateri je sanjal.

Dne 11. in 12. novembra 1942 je celotno Francijo okupirala sovražna vojska in nacistična policija je dvakrat preiskala Rogerjevo hišo, da bi našla ljudi, ki jih je skrival, toda ravno tedaj je bil v Švici. Tam je pomagal nekomu, ki za prehod meje ni imel potrebnih dokumentov, zato je ostal v domovini nadaljnji dve leti.


Skupnost – prispodoba edinosti

Ob povratku v Taizé leta 1944 so Rogerja spremljali prvi bratje, ki jih je srečal v vmesnem času. Leta 1949 jih je nekaj izmed njih izreklo meniške zaobljube, ki so vključevale celibat, sprejem priorske službe ter življenje v skupnosti v materialnih in duhovnih dobrinah. Prior skupnosti, brat Roger, je leta 1952 za svoje brate napisal krajša življenjska pravila, Pravila Taizéja, ki so pozneje dobila ime Izviri Taizéja. Zadnja sprememba iz leta 1990 predstavlja srž knjige Ljubezen vseh ljubezni: izviri Taizéja.

Z leti je število bratov naraščalo. Medtem ko so bili prvi bratje protestantje, so se jim postopoma lahko pridruževali tudi katoličani. Danes skupnost sestavljajo bratje iz več kot petindvajsetih držav iz vseh kontinentov. Skupnost je znamenje sprave med razdeljenimi kristjani in ločenimi narodi. Želi biti prispodoba edinosti oziroma kraj, kjer ljudje skušajo živeti spravo vsak dan, ki je srčika poslanstva taizéjske skupnosti. Kristjani smo namreč poklicani, da sejemo zaupanje med narodi, da delamo za spravo med ljudstvi in za mir na zemlji.

Skupnost ne sprejema nobenih darov ali podpore. Bratje zavračajo tudi družinsko dediščino. Preživljajo se izključno s svojim delom in to delijo z drugimi. V petdesetih letih so nekateri bratje poslanstvo zaživeli izven Taizéja in se naselili med najbolj zapostavljenimi, da bi bili priče miru trpečim. Danes manjše skupine bratov živijo v revnih predelih Severne in Južne Amerike, Azije in Afrike. Papež Janez Pavel II., ki je obiskal Taizé leta 1986, je v svojem nagovoru morda najlepše izrazil občutke romarja, rekoč: »V Taizé se napotimo, kot se napotimo k izviru. Popotnik se tu ustavi, odžeja in odpravi naprej. Vi veste, da vas bratje te skupnosti ne žele zadržati. Hočejo vam le omogočiti, da bi v molitvi in tišini pili živo vodo, ki jo je obljubil Kristus, da bi spoznali veselje, da bi razbrali njegovo navzočnost, da bi odgovorili na njegov klic, in potem odšli pričevat o njegovi ljubezni in služit bratom v svojih župnijah, šolah, univerzah in na vseh svojih delovnih mestih«.


Poletni tedni v Taizeju

V Taizé so kmalu po nastanku skupnosti začeli zahajati mnogi ljudje, ki sta jih privlačila molitev in občestveno življenje. Od konca 50-ih let so v Taizé v večjem številu začeli prihajati tudi mladi. Za brate je bilo njihovo zanimanje svojevrstno znamenje, saj sprva zanje niso nameravali prirejati množičnih srečanj. Odgovorili so na klic in vedno so velikodušno odpirali vrata vsakemu, ki se je želel za nekaj časa pridružiti življenju v skupnosti ter razmišljati o duhovnem življenju in človeški solidarnosti. Tako v Taizéju že več kot 30 let potekajo medcelinska srečanja, na katerih se poleti vsak teden zbere med 3 in 6 tisoč ljudi, v ostalih obdobjih leta pa je udeležencev med 500 in 1000. Kristus je združen z vsakim človeškim bitjem brez izjeme in od vsakogar pričakuje preprost ter svoboden odgovor. Bivanje v Taizéju je priložnost, da preko molitve, tišine in osebnega iskanja odkrivamo izvire evangelija. Tam vsakogar sprejme skupnost bratov, ki so se za vse življenje zaobljubili, da bodo sledili Kristusu v skupnem življenju in celibatu ter da bodo živeli preprosto.

Ekumenska skupnost v Taizéju vse leto za mlade med 16. in 29. letom pripravlja enotedenska mednarodna srečanja, na katera je povabljen vsak, ki bi rad (znova) odkril smisel življenja ter v množici mladih z vsega sveta doživel izkušnjo zaupanja, strpnosti, dialoga in sprave ter obnovil svoje moči, potrebne za vsakdanje obveznosti, zlasti pri aktivnem vključevanju v družbena dogajanja in v življenje Cerkve.

Načinov za preživljanje taizéiskih tednov je več. Vsak dan se eden od bratov sreča z večjo skupino in pripravi svetopisemski uvod. Sledijo pogovori in srečanja v majhnih mednarodnih skupinah, ki se oblikujejo prvi dan in ostanejo ves teden skupaj. Tako lahko vsakdo dobro spozna nekaj ljudi. Kasneje je čas za osebno razmišljanje ali praktična opravila, denimo delitev hrane. Vsi udeleženci poletnih medcelinskih srečanj v Taizéju so naprošeni, da pomagajo pri kakšni majhni praktični zadolžitvi. Popoldne so na programu pogovori v majhnih skupinah in delavnice.


Romanje zaupanja na Zemlji

Taizéjska skupnost nikoli ni imela namena, da bi ustanovila lastno gibanje, pač pa je mlade pozivala, naj dejavno sodelujejo v domačih župnijah, v mestih in okoljih, kjer živijo. Da bi jih bratje pri tem podprli, so začeli pripravljati t. i. romanje zaupanja na Zemlji. Ob koncu vsakega leta se v enem izmed večjih evropskih mest odvija množično srečanje, na katerem se zberejo mladi z vseh koncev Evrope. Evropska srečanja so bila doslej v Varšavi, Milanu, Parizu, na Dunaju, v Pragi, Budimpešti, Stuttgartu, Londonu, Rimu, Wroclawu …

Ob letošnjih božično-novoletnih praznikih bo v Zagrebu potekalo evropsko srečanje mladih, ki ga v sodelovanju s posameznimi lokalnimi cerkvami ter številnimi mladimi prostovoljci pripravlja redovna skupnost iz Taizéja pod naslovom Romanje zaupanja in sprave na Zemlji. Evropska srečanja so priložnost, da mladi teden dni preživijo v skupnosti kristjanov iz vse Evrope in spoznajo življenje zunaj lokalnih Cerkva. Tovrstna srečanja so najbolj znana po skupnih molitvah, ki mladega človeka na preprost in privlačen način pritegnejo v skrivnost občestvenega življenja z Bogom. Letošnje srečanje bo že 29. po vrsti. Evropskega srečanja mladih se vsako leto udeležuje od nekaj 10.000 do več kot 100.000 mladih z vseh koncev Evrope, med njimi tudi veliko iz Slovenije. Iz Slovenije se bo letošnjega romanja zaupanja in sprave udeležilo 400 mladih.


TU SŠK