»Prav je, da se kot Cerkev in narod povežemo v svet trenutek molitve, zahvale in prošnje, da bo lahko naša dežela živela v miru in blagoslovu.« S temi besedami je celjski škof Maksimilijan Matjaž povabil župnike svoje škofije, naj 16. maja ob 20.58 za dve minuti zvonijo z zvonovi v svojih župnijskih cerkvah – zvonijo na predvečer leta 2022 razglašenega in leto pozneje ukinjenega nacionalnega dneva v spomin na žrtve komunizma, da »se bomo tako povezali v skupni molitvi slovenskega naroda za spravo in blagoslov, za osvoboditev od demonskih sil sovraštva ter za mir in pokoj vseh žrtev sovraštva«, kot je še zapisal v svojem vabilu celjski ordinarij.

Podobno vabilo je veljalo za župnije po vseh (nad)škofijah in tako se je blagoslavljajoči glas zvonov širom slovenske domovine po nekaj minutah prelil v svet trenutek osrednje spominske slovesnosti, ki so jo na Trgu republike v srcu prestolnice demokratične slovenske države že četrtič zapored pripravile civilnodružbene pobude Prebudimo Slovenijo, Nova Slovenska zaveza, Vseposvojitev in Društvo Združeni ob lipi sprave. 

»Spet smo tu …«

Zbiranje ljudi na Trgu republike je bilo v znamenju prižiganja sveč, postavljanja farnih spominskih križev in polaganja cvetja k njihovim vznožjem. Po pesmi zvonov in himni je slovesnost uvedla zgodovinarka dr. Helena Jaklitsch. Jasno so zazvenele njene besede v majski večer: »Že četrto leto smo se zbrali na predvečer narodnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja. Čeprav je bil dan spomina uradno ukinjen, smo zopet tu, saj sta spoštljiv spomin in ljubezen močnejša od vsakega sovraštva. To so nas s svojim tihim zgledom naučile premnoge matere, žene, hčere in sinovi, ki so kljub zapovedanem molku žalovali in se spominjali svojih fantov in mož – žrtev revolucije, upajoč, da bodo nekoč pomorjeni končno našli počitek v posvečeni zemlji. Upajoč, da bo prišel čas, ko jim bo vrnjeno dobro ime in dostojanstvo, ki gre človeku.«

Številke na farnih križih niso samo seštevki mrtvih – za temi številkami so zgodbe ljudi, njihova hrepenenja, pa tudi talenti, ki bi jih še lahko darovali v dobro svojih bližnjih, svojih vasi in mest ter svojega naroda, ki so ga neizmerno ljubili, če jih ne bi revolucionarna oblast obsodila na krivično smrt.

Vsi ti pomorjeni so bili, kot je dejala Jaklitscheva, naši ljudje, prav zato bi morali farni križi, postavljeni ob odru, pretresti vsakogar, ki se ozre vanje, kajti: »Številke na njih niso samo seštevki mrtvih – za temi številkami so zgodbe ljudi, njihova hrepenenja, pa tudi talenti, ki bi jih še lahko darovali v dobro svojih bližnjih, svojih vasi in mest ter svojega naroda, ki so ga neizmerno ljubili, če jih ne bi revolucionarna oblast obsodila na krivično smrt.«

Dr. Helena Jaklitsch. FOTO: Bogomir Štefanič

Žal pa to spoznanje prepočasi prodira v našo zavest. V tej zvezi je dr. Helena Jaklitsch spomnila na to, kako boleče odmeva pred nekaj tedni sprejeta odločitev ustavnega sodišča, da se ni pristojno izrekati o ukinitvi dneva spomina na žrtve komunizma. »Tehnično ima morda prav, toda komunistično nasilje je preveč zarezalo v naš narod, ga pohabilo in razklalo, da bi si to lahko privoščilo,« je odločitev sodišča ocenila zgodovinarka in ob tem navedla stališče, ki ga je v odklonilnem ločenem mnenju zapisal ustavni sodnik dr. Rajko Knez: Ukinitev dneva spomina namreč »pomeni institucionalno sporočilo, da trpljenje, ki ga je država še včeraj štela za vredno posebnega javnega spomina, tega priznanja danes nima več«.

Toda ne glede na vse – udeleženci slovesnosti so se na na Trgu republike po besedah dr. Jaklitscheve na predvečer 17. maja zbrali zato, da se spoštljivo poklonijo vsem žrtvam komunističnega nasilja, pa tudi v upanju in pričakovanju, da bodo končno lahko dostojno pokopali pomorjene – to upanje pa zbuja nedavno vložen zakon o pokopu in spominu na žrtve prikritih grobišč. »Sprejetje tega zakona tako ni politično dejanje, to je dejanje človečnosti, dejanje pietete. Ker smo ljudje,« je uvodni nagovor sklenila dr. Helena Jaklitsch.

Pričevanjski zgledi

Sledil je preplet pesmi, molitve, poezije in predvsem pretresljivih pričevanj.

Kot je bilo pričevanje duhovnika Roka Pogačnika, ki je Gospodovo molitev uvedel s spominom na svoja pradedka: eden je bil v Zagrebu oz. njegovi okolici po rokah revolucionarjev umorjen maja 1945, drugi je bil med vojno pri partizanih. A iz vseh okoliščin je mogoče slutiti, da sta oba molila istega nebeškega Očeta – in v tem duhu prošnje za vse žrtve in tudi storilce, za vse rane slovenskega naroda in tudi za mir v svetu je zazvenela občestvena molitev očenaš …

Posneto pričevanje Jožka Kraglja o srečanju z materjo je bilo pretresljiva ponazoritev četrte postaje Križevega pota…

Med žrtvami komunizma je bilo tudi izredno veliko slovenskih duhovnikov. Mnogi so bili kot nasprotniki komunizma umorjeni že med vojno, mnogi po njej. Od zmage revolucije je komunistična oblast duhovnike na vse možne načine preganjala, onemogočala, nadlegovala. Okoli tretjina jih je bila zaprtih. Med njimi tudi primorski duhovnik, pisatelj in kulturni delavec Jožko Kragelj, ki ga je tajna politična policija za božič 1948 aretirala, junija 1949 pa je bila v Tolminu obsojen na smrt. Po pritožbi so mu kazen sicer spremenili v 20-letni zapor, a ga o tem dolge mesece sploh niso obvestili in je zato sleherni trenutek v smrtni celici pričakoval, kdaj ga bodo poklicali pred rablje. V tem strahotnem položaju mu je ogromno pomenilo, ko je skozi okno celice nekega dne uzrl svojo mater. Posneto Kragljevo pričevanje o tem srečanju je bilo pretresljiva ponazoritev četrte postaje Križevega pota, ko Jezus sreča svojo mater …

Osrednji govorec na prireditvi je bil Marcelo Brula. FOTO: Bogomir Štefanič

»Sprava ni beseda. Sprava je pot.«

Osrednji govorec na prireditvi je bil Marcelo Brula, ki ga slovenska javnost danes pozna predvsem kot režiserja zadnje uprizoritve Škofjeloškega pasijona. Na Trgu republike pa je govoril kot sin domobranca, ki je bil po krivici preganjan, in matere, ki se je po krivici morala reševati z begom. Zrasel je torej v Argentini kot sin staršev, ki so svoje otroke učili nekaj zelo preprostega in zelo zahtevnega: da ne živijo v sovraštvu, ampak v ljubezni; da ne iščejo krivcev, ampak da ostanejo ljudje.

Stojimo tukaj zato, ker si upamo pogledati resnici v obraz. Ker ne molčimo ob umorih in krivicah.

Marcelo Brula je tako govoril v imenu ljudi, ki so odšli, a niso nehali biti Slovenci, in v teh duhu so vzgojili svoje otroke: ti so zrasli z zgodbo o Sloveniji, z ljubeznijo do domovine, ki je niso nikoli videli, z občutkom pripadnosti, ki ni bil samoumeven, ampak podarjen. Prav zato na Trgu republike ni stal ne on ne vsi zbrani zato, da bi sodili: »Stojimo tukaj zato, ker si upamo pogledati resnici v obraz. Ker ne molčimo ob umorih in krivicah. Ker ne pozabimo na ljudi, ki so bili ubiti brez sodbe, brez pravice, brez dostojanstva, brez pokopa. Zavedamo se, da brez resnice ni miru. Sprava ni beseda. Sprava je pot.«

Slovenski pasijon

Kot kristjan pa v tem vidi še nekaj globljega – pasijon. A ne samo kot zgodbo, ki jo uprizarjamo, ampak kot prispodobo naroda. In kakšna je po govorčevih besedah ta prispodoba? »Slovenski narod je šel skozi svoj pasijon. Skozi trpljenje. Skozi razdeljenost. Skozi rane, ki še danes niso zaceljene. A v vsakem pasijonu obstaja nevarnost, da ostanemo samo pri križu. Da se navadimo na razdeljenost in molk. Toda pasijon se ne konča na križu. Če ni vstajenja, pasijon nima smisla. In vstajenje ni samoumevno. Ne pride samo od sebe. Brez resnice, priznanja krivic in ljubezni ni vstajenja. Narod, ki ne prizna svoje bolečine, ostane pribit na križ svoje preteklosti. Narod, ki ne zmore resnice, pa ostane ujet v razdeljenosti. Zato nocoj ne govorimo samo o tem, kaj je bilo. Ko smo tukaj zbrani, govorimo tudi o tem, kaj želimo postati. Želim si, da bi si znali gledati v oči, si želeli dobro in se spoštovali. Da bi to, kar so nas učili naši predniki – ljubezen, ne sovraštvo –, postalo tudi pot prihodnjih generacij. Če tega ne bomo zmogli, bo razkol obstal.«

»Lahko ukinejo dan, ne morejo pa ukiniti spomina, ne morejo ukiniti bolečine.« FOTO: Bogomir Štefanič

Spomin kot temelj prihodnosti

A Marcelo Brula je v sklepu svojega nagovora izrazil jasno upanje, da bo to stanje preseženo, kajti: »Lahko ukinejo dan, ne morejo pa ukiniti spomina, ne morejo ukiniti bolečine.« Ob tem je izrazil veselje, da se tudi na ravni države odpirajo poti, ki želijo žrtvam prikritih grobišč vrniti ime, dostojanstvo in mesto v skupnem narodovem spominu: »Ne zaradi politike. Ampak zato, ker smo ljudje.« In v tej luči ti boleči spomini ne bodo pomenili nekega obračanja nazaj, temveč bo iz njih rasel temelj, na katerem lahko slovenski narod znova najde moč.

Vlasta Doležal Rus. FOTO: Bogomir Štefanič

Zakaj je šla svečka čez cesto?

Kot najdevajo moč varuhi spomina – ljudje, ki ohranjajo živ spomin na sorodnike, znance, sokrajane, žrtve komunizma. Tudi letos so nekateri med njimi stopili pred zbrano občestvo in izpovedali, koga varujejo v svojem spominu, za koga na Trgu republike tudi javno prižigajo svečko.

Jože Kurinčič: »Svečko bom nesel zato, ker smo dediči krščanske civilizacije, ki nam naroča ljubite svoje sovražnike.«

Ta pričevanja je uvedla Vlasta Doležal Rus, voditeljica civilne iniciative Prebudimo Slovenijo. Pomenljive in aktualne so bile njene besede, ki so opozorile na slovenska dvojna merila. Spomnila je namreč na sočutne besede ene izmed novinark najvplivnejšega spletnega portala o nekem taborišču – a to niso bile sočutne besede o kočevskih jamah in drugih krajih po Sloveniji, kot so Teharje in Huda jama, temveč o taborišču na tujem. Tudi zato je treba na javnem mestu sredi prestolnice govoriti o naših krajih trpljenja, o zgodbah ljudi, ki so umirali v domačih gozdovih, mnogi na pragu svojega doma. Zanje so varuhi spomina na slovesnosti prižgali svečko v spomin: sama jo je za Toneta, mladega pravnika, ki so ga zadnjič videli v Škofjeloškem gradu – po vojni seveda, kajti »preveč je bil sposoben in pokončen, da bi ga pustili živeti …«

Zakonca Kurinčič. FOTO: Bogomir Štefanič

Tudi letos pa sta svečka in šopek v rokah zakoncev Kurinčič poromala čez Šubičevo cesto k bližnji grobnici herojev, torej k spomeniku, ki slavi povzročitelje zla in krivce za žrtve, ki so se jih zbrani spominjali na Trgu republike. Zakaj torej iti na to nikakor lahko pot čez cesto? Jože Kurinčič je bil jasen: »Svečko bom nesel zato, ker smo dediči krščanske civilizacije, ki nam naroča ljubite svoje sovražnike; nesel zato, ker so tam pokopani naši bratje Slovenci; in zato, ker so ljudje in ker smo ljudje.«

Imena, ki se vračajo v javni spomin

Igralec Pavle Ravnohrib je na letošnji slovesnosti nadaljeval branje imen s seznama žrtev iz Kočevskega roga, ki ga je začel že pred tremi leti. Tokrat je bilo na vrsti nekaj desetin imen, ki se začenjajo s črkama D in E (seznam z okoli 1.500 imeni smo v prilogi Družine Slovenski čas objavili leta 2022 ob izkopu 3.450 umorjenih v Jami pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu).

Moralna dolžnost

Pietetni dogodek, ki so ga glasbeno sooblikovali Neli in Karmen Zidar Kos ter Moški pevski zbor TD Briše, je v imenu prirediteljev sklenila dr. Helena Jaklitsch z jasnim pozivom celotni nacionalni skupnosti in zlasti njenim odločevalcem: »Ker smo ljudje, kličemo k dostojnemu pokopu vseh žrtev povojnih pobojev ter njihovi vrnitvi v narodni spomin. Njihov pokop ne pomeni 'kopanja jarkov za razdvajanje ljudstva', temveč našo civilizacijsko obvezo, ki bi jo morali že zdavnaj izpolniti. Upamo, da je končno dozorel čas, da našo moralno dolžnost, neodtujljivo povezano s človekovim dostojanstvom, skupaj, kot narod in kot država, naredimo.«

Med varuhi spomina je bila tudi dr. Ignacija Fridl Jarc, tajnica-urednica Slovenske matice, ki je pred slovesnostjo na Trgu republike gostila še en pietetni dogodek, predavanje dr. Jožeta Dežmana, predsednika vladne komisije za prikrita grobišča. FOTO: Bogomir Štefanič

Ali bo tak korak odmeval že naslednje leto, na slovesnosti na predvečer praznika, ki bo spet del uradnega spominskega leta Slovencev? Odgovor na to vprašanje bo zelo verjetno prišel kmalu, ko bo jasno, kako se bo odvil parlamentarni postopek glede predloga zakona o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč, ki med drugih predvideva uzakonitev 17. maja kot nacionalnega dneva spomina na žrtve komunizma.