Papež Benedikt XVI. je v ponedeljek, 5. novembra, ob 11.30 imel v baziliki sv. Petra mašo zadušnico za kardinale, patriarhe, nadškofe in škofe, ki so umrli v letošnjem letu. Potem ko smo se na vernih duš dan, je dejal sveti oče na začetku svoje pridige, spominjali vseh vernih mrtvih, danes darujemo evharistično daritev za kardinale in škofe, ki jih je Gospod letos poklical s tega sveta. Danes se Bogu zahvaljujemo za dar, ki ga je dal Cerkvi, in vse dobro, ki ga je vsakdo od njih storil. V tem trenutku jim tudi izražamo priznanje celotne katoliške skupnosti.

Molitev Cerkve za pokojne, je nadaljeval papež, »sloni«, če se lahko tako izrazimo, na Jezusovi molitvi med zadnjo večerjo, ko je prosil Očeta, da naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal tam, kjer sem jaz (Jn 17,44). Jezus namreč hoče imeti ob sebi v večnem bivališču vse učence, ki so umrli v znamenju vere. Torej vse tiste, ki mu jih je Oče dal.

Med to evharistijo, je nadaljeval sveti oče, molimo torej za vse tiste, ki jih je Oče dal Kristusu. Oče jih je vzel iz sveta, ki ga ni spoznal (Jn 17,25), in jih je poklical, da postanejo Jezusovi prijatelji. To je bila njihova največja milost v vsem njihovem življenju. Vsi so bili možje z različnimi značaji, opravljali so različna poslanstva, vsem pa je bilo skupno prijateljstvo z Gospodom Jezusom. To prijateljstvo so dobili v dar že na tem svetu kot duhovniki, sedaj, po smrti, pa so v nebesih deležni neuničljive, brezmadežne in nepokvarljive dediščine (1 Pt 1,4). V času njihovega zemeljskega bivanja jim je Jezus razodel Božje ime in jih pridružil ljubezni Svete Trojice. Očetova ljubezen do Sina jih je prepojila, pa tudi oseba Jezusa Kristusa je v moči Svetega Duha v njih prebivala kot izkušnja občestva z Bogom, ki po svoji naravi prevzame vse bitje, da bi ga spremenil in pripravil za slavo večnega življenja.

V molitvi za pokojne je tolažilno in zveličavno razmišljati o Jezusovem zaupanju do Očeta, je nadaljeval papež. V tem premišljevanju nas obda svetloba Jezusove popolne predanosti Očetovi volji, ki ga kliče Abba. Jezus ve, da je Oče vedno z njim, da sta oba eno. Ve tudi, da njegova smrt mora biti poseben »krst«, to je »pogreznitev« v Očetovo ljubezen. Prav tako tudi ve, da ji gre naproti z gotovostjo, da bo Oče v njem uresničil staro prerokbo: V dveh dneh nas bo oživil, tretji dan nas bo vzdignil in bomo živeli pred njegovim obličjem (Oz 6,2). Tisti »mi« izraelskega ljudstva se osredotoči v »jaz« Jezusa Kristusa, posebno še v njegovih večih napovedih trpljenja, smrti in vstajenja, ko učencem jasno razodene, kaj ga čaka v Jeruzalemu; da ga bodo starešine zavrgli, ga ugrabili, obsodili na smrt in križanje ter da bo tretji dan vstal od mrtvih (Mt 16,21). To posebno zaupanje v Kristusa je prišlo do nas po daru Svetega Duha Cerkvi, katere del smo po zakramentu krsta. Tako »jaz« Jezusa postane novi »mi«, »mi« Cerkve, ko ga posredujemo tistim, ki so vključeni vanj po krstu. Ta istovetnost je na poseben način okrepljenja v vseh, ki so na poseben Gospodov klic prejeli zakrament svetega reda. Pokojni kardinali in škofje so neštetokrat molili psalm: Mojo dušo žeja po Bogu, po živem Bogu. Kdaj bom prišel in se pojavil pred Božjim obličjem? Te besede v Kristusovi luči in v luči velikonočne skrivnosti razodevajo vso svojo čudovito resnico; da namreč niti smrt ne more izničiti upanja verniku, ker je Kritus za nas vstopil v nebeško svetišče in nas hoče tja privesti, ker nam je tam pripravil prostor (Jn 14,1-3), je zaključil sveti oče svoj nagovor med mašo za pokojne kardinale in škofe.