Na romanju z vsakodnevnimi mašami, vodenimi molitvami, katehezami obeh škofov in ogledi starokrščanske dediščine in sedanjosti so jih vodile svetopisemske besede iz knjige Razodetja: »Glej, pred tebe sem postavil odprta vrata, ki jih nihče ne more zapreti.« Po pristanku v Istanbulu so si v Izniku, starodavni Niceji, kjer je leta 325 potekal Nicejski koncil (letos obhajamo 1700-letnico tega koncila), ogledali ostanke cerkva iz časa koncila, Hagio Sophio, nekdanjo bizantinsko cerkev in druge sledi krščanstva.

Drugega dne so v Bergamu, antičnem Pergamonu, kamor je apostol Janez pisal majhni skupnosti, ki se je soočala s prečiščevanjem svoje vere v poganskem svetu, obiskali akropolo s številnimi ostanki preteklosti.

Tretji so bili na programu ogled mesta Sard, kjer je bila peta od sedmih Janezovih cerkva. Zatem so si ogledali še antični Hierapolis, ki je bil nekdaj mogočno rimsko in bizantinsko mesto ter molili na grobu apostola Filipa.

Četrti dan so odšli v Laodikejo, kamor je krščanstvo prinesel apostol Pavel. Apostol Janez je cerkve tukaj nagovarjal okoli 30 let pozneje. Obiskali so še kraja Kolose, kjer ostanki prvih skupnosti ostajajo zakopani pod zemljo, Selčuk z ostanki bazilike apostola Janeza, ki jo je dal zgraditi cesar Justinijan v 6. stoletju na kraju, kjer naj bi bil Jezusov ljubljeni učenec pokopan.

Peti dan so se odpravili do Meryemane, Marijine hiše nad Efezom, ki je še danes priljubljeni romarski kraj, nato so si ogledali še antični Efez, kamor je iz Korinta priplul apostol Pavel z zakoncema Prisko in Akvilo. V tem mestu je doživel upor množice, ki je častila boginjo Artemido Efeško in ga želela linčati. Tu so se srečali z ostanki iz Pavlovih časov, obiskali baziliko Efeškega koncila iz leta 431, spoznavali zgodovino prvih koncilov.

Šesti dan je bil na sporedu ogled večmilijonskega Izmirja, nekoč Smirne. Tukajšnja cerkev je edina iz Knjige razodetja, ki je ostala na tem kraju neprekinjeno vse do danes. Tukaj se jim je pridružil nadškof dr. Martin Kmetec. Maševali so v stolni cerkvi sv. Janeza. Po maši je nadškof Kmetec predstavil današnje življenje njihove majhne skupnosti, cerkev sv. Polikarpa ter življenje tega mučenca. Popoldne so si ogledali še ostanke antične Smirne.

FOTO: Osebni arhiv romarjev

Zadnji dan romanja, v nedeljo, 19. oktobra, je sledila še jutranja maša v cerkvi sv. Polikarpa v Izmirju, slovo od nadškofa Martina in vrnitev domov. Kot popotnica jih je spremljala zaključna beseda nadškofa Martina: »Od vsega zapisanega v zgodovini krščanstva je najpomembnejše, da Božja beseda ostaja zapisana v naših srcih. Če se bomo vedno vračali k neskončni Božji ljubezni, se nam v življenju ni treba ničesar bati.«

Še več fotografij z romanja si lahko ogledate na spletni strani celjske škofije. 

Vtisi o romanju

Damjan Kejžar, župnik v Ljubnem ob Savinji:

Škof Janez, duhovniki in laiki smo ob škofu Maksimilijanu v Turčiji živeli sinodalnost – hodili smo skupaj po poteh prvotne Cerkve. Odkrivali smo pomen Pavlovih pisem skupnostim in obiskali nekatere sedmerih Cerkva, ki jim je pisal apostol Janez v Razodetju. Ob vročih vrelcih Hierapolisa in akveduktih, ki so prinašali mrzlo vodo, ki je vir življenja, smo začutili globlji pomen Janezovih besed: 'Ker pa nisi ne vroč ne mrzel, ampak mlačen, sem pred tem, da te izpljunem iz svojih ust' (Raz 3,16). Hvaležni, da smo na neki točki svojega življenja uspeli z Božjo pomočjo postati vroči (ali mrzli) in iz tega, kar nam je bilo dano, opravljamo poslanstvo, se vsak dan zopet vračamo k Njemu, ki nas hrani in pošilja. Še posebej me je nagovorila umirjena in potrpežljiva drža škofa Kmetca v Izmirju, ki je odločen, da mala čreda kristjanov, ki je zrasla iz krvi mučencev, obstane na teh svetih krajih in pogumno prinaša Kristusov nauk tudi v prihodnje v tej danes večinsko muslimanski deželi.

Janko Rezar, župnik v Velenju:

Niceja, kraj ekumenskega koncila leta 325, na katerem so očetje naše vere oblikovali temelje veroizpovedi, ki jo še danes izpovedujemo, ter kraji sedmerih Janezovih Cerkva, ki jih apostol Janez naslavlja v knjigi Razodetja, pa Pavlove skupnosti, ki jim je apostol narodov pisal v svojih pismih – vse to se mi je doslej zdelo oddaljeno, tako v prostoru kot v času. Naše romanje v te kraje mi je približalo to, o čemer že dolgo berem v Svetem pismu in poznam iz zgodovine. Izkustvo me je obogatilo, bilo je poučno in pričevanjsko: odslej na vse to gledam z živo in jasnejšo predstavo. In s spoznanjem, da o življenju in veri na omenjenih krajih danes večinoma pričajo le še kamni, ki jih počasi izkopavajo izpod zemlje in iz pozabe. Na večini obiskanih krajev so le nemi opomniki nečesa mnogo bolj živega: občestva, ki ga je povezovala vera v od mrtvih vstalega Kristusa; občestva, v katerem je deloval isti Božji Duh, ki je bil ob binkoštih poslan prvi skupnosti vernih v Jeruzalemu; isti Sveti Duh, ki me navdihuje, obdarja in nagovarja tudi danes, če se mu odpiram in se mu pustim voditi. In če so mesta, narejena iz kamnov, pa naj so bila še tako mogočna, postala samo še razmetano kamenje, je Beseda, ki jim je bila v neki točki zgodovine namenjena, po tem Božjem Duhu še danes živa in učinkovita; vabi v življenje po veri, v odnos z Bogom Očetom, in daje življenje, če se na njeno povabilo odpiram njemu, ki je Pot, resnica in Življenje.

Mitja Markovič, župnik v Šentjurju:

Najprej čutim hvaležnost. Za našega škofa Maksimilijana, za njegovega duha, široka obzorja, za vodenje po Božji besedi, predvsem pa za njegovo pristno bližino z vsemi romarji. Ob njem sem čutil in vedno znova čutim, da smo Cerkev, kakršno si želi Jezus. Hvaležen pa sem tudi za moč konkretnega dotika krajev prvih krščanskih skupnosti. Po obisku Laodikeje bo sedaj denimo na povsem nov način v meni odmevala beseda: »Bodi mrzel ali vroč.« Ob podobi Sard, kjer stoji zelo majhna cerkev na robu mogočnega Artemidinega templja, bom na poseben način čutil, kaj pomeni biti sol. Zlasti pa po obisku Smirne oziroma Izmirja in tamkajšnjega škofa Martina na nov, živ način čutim, kaj pomeni upanje. Ob pogledu nanj sem bil hkrati pretresen in hkrati napolnjen z novim duhom in gorečnostjo za pot za Jezusom.

Alojz Kačičnik, župnik v Župniji Videm - Krško

Med našim romanjem smo z velikim navdušenjem prepevali: 'Upaj v Gospoda, bodi močan. Tvoje srce opogumi naj se, upaj v Boga.' Od vsega začetka je bilo za kristjane ključno zaupanje v Boga. V teh krajih so jih k temu spodbujali celo sami apostoli. Odprtost njihovim besedam je bila odprtost Božji besedi. S spoznanjem, da to prinaša rodovitnost, smo tudi mi vsak dan bolj postajali romarji upanja, da Božja beseda tudi danes oblikuje nas in nam pomaga roditi sadove. Tega smo se še posebej razveselili v İzmirju (Smirni), kjer naš rojak nadškof Martin Kmetec neutrudno skrbi za tamkajšnjo Cerkev in z misijonsko gorečnostjo išče poti, kako približati Jezusa domačinom. Novi katehumeni so močno znamenje upanja tudi nam, da od Gospoda zanesljivo prihaja moč za življenje.