Za srebrni jubilej, 25 let svetovnega dneva bolnikov, 11. februarja, na god lurške Matere Božje, je papež Frančišek napisal poslanico z naslovom Čudenje nad Božjimi deli: Velike reči mi je storil Vsemogočni. Osrednja svetovna slovesnost je bila v Lurdu, v Sloveniji pa v narodnem svetišču Marije Pomagaj na Brezjah v soboto, 11. februarja, kjer je mašo daroval ljubljanski pomožni škof Franc Šuštar.

Najhujši sta nevera in nezaupanje v Boga

V pridigi je dejal, da k Mariji še posebej radi poromamo v stiskah in preizkušnjah – boleznih in onemoglosti. »Marija nam kot dobra Mati in Pomočnica prihaja naproti.« Poudaril je, da je največja bolezen greh, največja neozdravljiva in smrtna bolezen pa nevera. »Zdi se mi, da je najhujša stvar za človeka nevera in nezaupanje v Boga. Kar pomislimo, če je nekdo še tako hudo bolan ali v stiski, še vedno zaupa, da Gospod pozna njegovo situacijo in jo lahko spremeni v odrešenje njega samega ali pa za druge ljudi. Vsi se namreč dobro zavedamo, da se bomo prej ali slej znašli v večnosti pred Bogom, z vsem kar smo in kar smo živeli. Če pa kdo nima tega upanja in nima pogleda v večnost v usmiljenega Očeta in Odrešenika Jezusa Kristusa, kako to doživlja? Kam upira svoj pogled? Kaj ima pred seboj? Kako lahko osmisli svoje trpljenje in vse življenjsko delo? Ne vem! Mi pa se zahvalimo za vero in upanje, ki je neizmeren Božji dar; ob tem prosimo, da bomo to vero, to upanje, Jezusovo odrešenje – resnično cenili, ne pa jih imeli za nekaj samoumevnega in takšnega, kar se lahko tudi odloži in zavrže.«

Kljub človeški grešnosti pa nas Bog ni zapustil, temveč je delal velike in mogočne reči, da bi se nam približal, nas poučeval in rešil, je nadaljeval škof Šuštar. Zbrane je nagovoril, naj se za prejete darove zahvaljujejo, prav tako za preizkušnje. »Morda so bili kakšni zahtevni prelomni trenutki, ki so bili težki, vendar se je rodilo novo upanje in močnejša vez z Bogom in Marijo. Tukaj na Brezjah je polno zapisanih spominov, slik in predmetov, kjer se ljudje zahvaljujejo za te velike reči… To so izrazi vere in tudi spreobrnjenja. Morda je bilo potrebno, da se je kakšna težka stvar, bolezen in nesreča zgodila, da se je človek streznil od svoje osamljenosti in napuha, ter se obrnil na Boga.«

Škof se je posebej zahvalil bolnim in trpečim za darovano trpljenje in potrpežljivost, domačim, sorodnikom in sosedom za pomoč v strežbi in skrbi za bolne in ostarele, zdravnikom, medicinskim sestram in tehnikom ter vsemu medicinskemu osebju v bolnišnicah in ambulantah, medicinskemu osebju ter strežnikom in strežnicam po domovih za ostarele in drugih domovih, kjer so ljudje potrebni pomoči, vsem duhovnikom, redovnicam, članom Karitas in drugim dobrim ljudem, ki poskrbijo za duhovno oskrbo bolnih. »Vsa dela ljubezni Gospod pozna in jih tudi blagoslovi ter povrne na tem svetu ali pa v večnosti. Tako vsi zbiramo zaklad.«

Ob koncu pridige pa je prosil za veliki dobri deli: posredovati vero in upanje ter sprejetje zakramenta spovedi in obhajila ter posebej zakramenta bolniškega maziljenja.

Bolnišnice kot narodna svetišča molitve in zaupanja v Boga in človeka

V bolniški župniji v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana je bila v soboto, 11. februarja, tradicionalna maša, ki jo je daroval nadškof metropolit Stanislav Zore. Med mašo je bila tudi podelitev zakramenta bolniškega maziljenja.
Ob oltarju so se mu pridružili nekateri bolniški duhovniki in bolniški župnik Daniel Golavšek. Po nadškofovih besedah bi lahko tako klinični center kot druge slovenske bolnišnice razglasili »za narodno svetišče molitve ter zaupanja v Boga in človeka«.

Nadškof je vse zbrane povabil, naj ne nehajo prositi in moliti ter da naj v svoje molitve in prošnje poleg sebe zajamejo tudi našo Cerkev in za nove duhovne poklice. Prosil jih je tudi, da pred Boga v svojih prošnjah prinašajo slovenski narod, njegovo upanje in razdeljenost, vse zmožnosti, ki jih nosi v sebi in vse neumnosti, ki jih kdaj pa kdaj počne.

Vir in foto: Radio Vatikan