V mestih na severu Tajvana so se v ponedeljek zgodaj popoldne oglasile sirene za nevarnost zračnega napada, prebivalci pa so se ob njihovem zvoku hitro umaknili v zaprte prostore. Mestne ulice, tudi v otoški prestolnici Tajpej, so bile kmalu prazne, brez nepreglednih množic ljudi in avtomobilov, je za britanske medije zapisal Almond, direktor Kriznega raziskovalnega centra v Oxfordu.

Nebo so zapolnili zvoki bojnih letal, ki so odganjala sovražnika, na več sto tisoč mobilnih telefonov pa je bilo poslano besedilo »opozorilo o raketnem napadu«, ki je prejemnike pozivalo k takojšnjemu umiku na varno. Dogajanje je bilo resnično grozljivo, piše Almond, vendar je scenarij nočne more, ki so ga doživeli tamkajšnji prebivalci, nujna vaja v polnem obsegu za pripravo na trenutek, ki se po mnenju nekaterih analitikov vedno hitreje približuje: dan, ko bo Tajvan deležen nenadnega napada celinske Kitajske.

Kljub brutalni vojni v Ukrajini ne smemo podcenjevati krize, ki se odvija na drugem koncu Evrazije.

Oči vsega sveta so trenutno sicer uprte v brutalno vojno v Ukrajini, kljub temu pa po mnenju britanskega analitika ne smemo podcenjevati krize, ki se odvija na drugem koncu Evrazije, okoli 8.000 kilometrov stran. Krizi namreč nista nepovezani. Ruski predsednik Vladimir Putin in kitajski predsednik Ši Džinping oba vzvišeno zavračata pravice svojih šibkejših sosed, »Tajvan pa na svojem grlu že dolgo čuti dih kitajskega zmaja,« tako Almond.

Odkar so komunisti leta 1949 prišli na oblast v celinski Kitajski, so imeli oči uprte v ta majhen, osovražen otoški narod, ki je uradno sicer del Ljudske republike Kitajske, dejansko pa že več kot 30 let neodvisna demokracija. In podobno kot Putinu ni bila všeč demokratična Ukrajina na meji z Rusijo, se vsemogočnemu kitajskemu predsedniku Xiju zdi skrajno nesprejemljiva le dobrih 150 kilometrov oddaljena kitajsko govoreča demokracija.

Kitajsko letalstvo in mornarica sta okoli Tajvana in nad njim v zadnjem času vedno bolj dejavna in vse kaže, da Ši pripravlja invazijo na ta majhen, toda geopolitično pomemben otok, ki ima le 29 milijonov prebivalcev (v primerjavi z 1,4 milijarde prebivalcev Kitajske).

Kitajska invazija na Tajvan bi lahko hitro presegla vojno v Ukrajini in postala največja grožnja svetovnemu miru po kubanski raketni krizi leta 1962.

Ameriški predsednik Joe Biden je maja letos med obiskom na Japonskem jasno povedal, da so Združene države v primeru napada pripravljene braniti Tajvan, kar bi po Almondovem mnenju neizmerno razveselilo ruskega predsednika Putina. Preusmeritev ameriških sil in visokotehnološkega orožja iz Vzhodne Evrope na Daljni vzhod bi ga namreč razbremenila pritiska v Ukrajini. Toda kitajska invazija na Tajvan bi lahko hitro presegla vojno v Ukrajini in postala največja grožnja svetovnemu miru po kubanski raketni krizi leta 1962.

Predsednica Tajvana Caj Ingven. FOTO: Wikipedia

Kako bi se torej takšna invazija lahko odvijala? Kaj bi jo sprožilo? In kako bi vplivala na preostali svet? Poglejmo, kaj o tem piše britanski analitik: po njegovem mnenju bi bil najverjetnejši »izgovor« za invazijo razglasitev neodvisnosti s strani tajvanske predsednice Caj Ingven. Prav tako bi vsako priznanje Tajvana kot države, ki je neodvisna od Kitajske, s strani Zahoda še podžgalo ogenj.

Tajvan, ki je cvetoče prostotržno gospodarstvo, katerega gonilna sila je industrijska proizvodnja ter izvoz elektronike in strojev, je obogatel zunaj komunistične Kitajske, toda država je do nedavnega zanemarjala obrambne izdatke.

Po izkušnjah Putinovega neuspeha pri zavzetju ukrajinske prestolnice Kijev bo Peking morda ugotovil, da bi bil uspešen le množičen napad na Tajvan.

Z razmeroma majhnim številom izurjenih vojakov in sodobnim orožjem se namesto tega zanaša na svojo strateško vrednost na stičišču Vzhodnega in Južnokitajskega morja v severozahodnem Tihem oceanu, ki jo zagotavlja Američanom in Japoncem. Toda po izkušnjah Putinovega neuspeha pri zavzetju ukrajinske prestolnice Kijev - z zračnim napadom nekaj tisoč vojakov konec letošnjega februarja - bo Peking morda ugotovil, da bi bil uspešen le množičen napad na Tajvan, ki bi povzročil nenaden šok, ogromno škodo na infrastrukturi ter nepregledno množico vojaških in civilnih žrtev.

Kljub temu pa Kitajska ne more domnevati, da bi številčna premoč sovražnika prinesla hitro zmago. Čeprav ima številčno in rastočo vojsko, je v boju še ni preizkusila: v vojni ni bila že od leta 1979, ko je Deng Šjaoping želel »podučiti« kitajsko južno sosedo, Vietnam. Namesto tega so Vietnamci Kitajsko naučili nekaj težkih lekcij.

Vendar pa Kitajska to vojno danes v veliki meri ignorira in kot zgledno vojno komunistične Kitajske slavi korejsko vojno proti silam Združenih narodov pod vodstvom Združenih držav Amerike v letih med 1950 in 1953. Čeprav je kitajska Ljudska osvobodilna vojska takrat pobila več deset tisoč ameriških vojakov, je predsednik Harry S. Truman odstopil od zahteve svojih generalov po uporabi jedrskega orožja. Takrat se je moral Mao zanašati na Stalinov jedrski »dežnik« nad obzorjem znotraj Sovjetske zveze, danes pa ima Kitajska lastno jedrsko orožje.

Osredinjenost na ukrajinsko krizo odvrača od veliko večje grožnje, ki jo za stabilnost v svetu predstavlja Kitajska in ne Rusija.

Peking trdno verjame, je prepričan Almond, da bi se predsednik Biden ob vseh svojih bojevitih besedah podobno kot Truman umaknil iz spora, če bi bil najverjetnejši izid jedrska vojna. Toda če je tako, Ši in njegovi aparatčiki podcenjujejo ameriško odločenost, da ne odstopi nadzora na območju Tihega oceana.

Bidnova administracija je upravičeno zelo nezaupljiva do kitajskih namenov na tem območju, poleg tega pa je treba upoštevati tudi Japonsko: nekdanja cesarska gospodarica Tajvana (do kapitulacije leta 1945) otoško demokracijo vidi kot južno sidro verige otokov, ki vodi do japonskega arhipelaga.

Nekdanji predsednik vlade Šinzo Abe, ki je bil umorjen v začetku tega meseca, je japonske zahodne zaveznike v Evropi in Ameriki vztrajno opozarjal, da jih osredinjenost na ukrajinsko krizo odvrača od veliko večje grožnje, ki jo za stabilnost v svetu predstavlja Kitajska in ne Rusija.

Tajvan je eden glavnih svetovnih proizvajalcev visokotehnoloških komponent, kot so polprevodniki, in če bi bile njegove tovarne uničene ali poškodovane, bi to vplivalo na vse, od računalnikov do mobilnih telefonov, dvignilo bi cene in povzročilo pomanjkanje vsakdanjih stvari, ki se nam trenutno zdijo samoumevne. In kdor trdi, da bo Ši okleval z napadom, da ne bi »ubil zlate gosi«, ki je tajvansko gospodarstvo, naj se ozre proti Hongkongu: v zadnjih treh letih je bil Ši Džinping pripravljen počasi zadušiti gospodarsko dinamiko Hongkonga, da bi zadušil tamkajšnje demokratično gibanje.

Ponedeljkova vaja vojnih priprav na Tajvanu se je imenovala »Wan An«, kar v prevodu pomeni večni mir.

Lahko bi tudi ocenil, da je uničenje Tajvana cena, ki jo je vredno plačati za pridobitev strateške prednosti, saj bi s položajem otoške države kitajski mornarici omogočil dostop do odprtega oceana. Ponedeljkova vaja vojnih priprav na Tajvanu se je imenovala »Wan An«, kar v prevodu pomeni večni mir, piše Mark Almond.

Večni mir morda ni stvarna možnost, toda predsednik Biden in Zahod morajo tudi za kratkoročno dosego miru še naprej vzdrževati občutljivo ravnovesje med izkazovanjem podpore Tajvanu, obenem pa ne smejo izzivati Šijeve Kitajske, da bi pokazala, kako se ne boji Zahoda. Gre za strašljivo hojo po vrvi med nevarnostmi popuščanja in katastrofalnimi posledicami vojne. Tako predsednik Ši kot tudi Zahod morata pri tem ravnati pravilno.

Tveganje napačnega premisleka na obeh straneh je neznansko veliko, svoje razmišljanje zaključuje britanski analitik.