Hitro sodimo o človeku, težje pa si vzamemo čas, da bi ga srečali in mu prisluhnili. Za sodbo nam pogosto zadostuje že nekaj besed, za razumevanje pa potrebujemo čas in pripravljenost poslušati. Šele ko človeku dovolimo, da spregovori tudi sam, lahko za dejanjem ali oznako uzremo njegovo zgodbo. Prav tu nas nagovarja letošnji teden zaporov, ki nosi naslov »Vsi so povabljeni« in sporočilo »Tudi zate je prostor«. Jezusova prilika o svatbi, na katero služabniki pripeljejo ljudi s cest, nas postavlja pred vprašanje, komu bi sam najraje zaprl vrata. Kdo sme sesti blizu mene, dokler o njem ne vem preveč? In kaj se zgodi z mojo gostoljubnostjo, ko izvem njegovo zgodbo?

Ko sem pri devetnajstih letih kot študent teologije prvič odhajal v zapor na Dobu pri Mirni, so se mi tresla kolena. S socialnim delavcem sem se peljal med ljudi, ki jih nisem poznal. Nisem poznal njihovih imen, še manj njihovih zgodb. Vodili so me radovednost, izziv in želja po izkušnji. Tam sem začel odkrivati, kako zelo človek potrebuje nekoga, ki ga posluša, preden ga obsodi. Nisem vedel, da bo ta obisk odprl pot mojemu duhovniškemu poslanstvu. Ob tem se vedno znova vračam k razliki med dejanjem in človekom. Za dejanje je treba prevzeti odgovornost. Povzročena bolečina zahteva resnico, zaščito žrtve in popravo, kolikor je mogoča. Toda človek ostaja nekdo, ki ga Bog kliče po imenu. Če mu vnaprej odrečemo vsako možnost spremembe, kaj pričakujemo od dneva, ko bo stopil iz zapora? Vrata se bodo odprla. Ali bo zunaj našel koga, ki mu bo pomagal živeti drugače?

Za sodbo nam pogosto zadostuje že nekaj besed, za razumevanje pa potrebujemo čas in pripravljenost poslušati.

Sredi tedna zaporov bomo 18. novembra v Cerkvi v Sloveniji obhajali tudi dan molitve za žrtve spolnih zlorab. Ob njem se moramo ustaviti resno. Žrtev potrebuje prostor, kjer lahko spregovori in je slišana, kjer skrb za ugled ustanove ne preglasi njene bolečine. Molitev nas postavlja pred Boga z resnico o storjenem in opuščenem. Iz nje mora rasti pripravljenost zaščititi ranljive, razkriti zlo ter vztrajati ob prizadetih. Tudi ko je težko slišati, kar pripovedujejo. Nihče žrtvam ne sme določati, kdaj bi morale odpustiti ali kako hitro bi morale znova zaupati. Tudi molitve jim ne moremo naložiti kot dolžnost. Lahko pa molimo zanje in, kadar si tega želijo, z njimi. Prosimo za njihovo okrevanje, za pogum tistih, ki morajo ukrepati, in za spreobrnjenje storilcev, ki vključuje priznanje in odgovornost. Besede »tudi zate je prostor« morajo v naših občestvih, v naših župnijah najprej slišati tisti, ki so bili preslišani, odrinjeni ali prizadeti tam, kjer so pričakovali varnost.

Ob koncu cerkvenega leta bomo večkrat poslušali besede o budnosti in odgovornosti. Zlahka jih usmerimo v druge. Težje jih sprejmemo kot vprašanje lastnemu srcu. Koliko je v njem prostora za nekoga, ki me spravlja v zadrego? Za človeka, ki potrebuje pomoč, pa mi ni simpatičen? Teden zaporov nas spominja tudi na svojce, otroke, ki pogrešajo starša, ki je v zaporu, in zaposlene, ki opravljajo zahtevno delo. Vsi potrebujejo našo molitev in dejavno bližino. Zato naj se molitev nadaljuje v konkretnih odločitvah. Morda bomo ustavili pogovor, ki človeka ponižuje. Morda bomo prisluhnili družini v stiski ali podprli nekoga po prestani kazni. Morda bomo zbrali pogum in opozorili na ravnanje, ob katerem smo doslej molčali. Upanje potrebuje obraz. Obraz človeka, ki si vzame čas, prisluhne in ostane blizu, da lahko drugi ob njem začuti: tudi zame je še prostor.