Papež Benedikt XVI. je govoril o drugem vatikanskem koncilu

Papež Benedikt XVI. se je 24. julija v kraju Auronzo di Cadore srečal s 400 duhovniki škofij Belluno-Feltre in Treviso. Postavljali so mu najrazličnejša pereča vprašanja, papež pa je nanje odgovarjal.

Tiskovni predstavnik Svetega sedeža, p. Federico Lombardi, je po srečanju v pogovoru za Radio Vatikan izjavil: »Deset vprašanj desetih različnih duhovnikov je zadevalo različne teme; med drugim pereče vprašanje o evangelizaciji in dialogu ob visokem številu priseljencev. Na vrsto je prišlo še drugo, prav tako pereče vprašanje, s katerim se srečujejo ločenci, ki so se še enkrat poročili oziroma so si našli novega partnerja: Kako pri njih najti sozvočje med usmiljenjem in resnico? Papež je bil v odgovorih zelo širok, navajal je različne utemeljitve, ki se jih je posluževal že pri drugih priložnostih. Govoril je zelo živo, tako da so ga duhovniki poslušali z odprtimi usti.

Srečanje je prevevalo »ozračje veselja in velike pozornosti«. Papež je odgovarjal jasno in gladko. Duhovniki so njegove odgovore nagrajevali s ploskanjem. »Menim, da so bili vsi zadovoljni, tako duhovniki kot papež. Ta se vedno rad sreča z duhovniki. Ob koncu srečanja se jim je zahvalil za njihov prihod in prijazno razpoloženje, ki so ga ustvarili, duhovniki pa njemu za poglobljene odgovore,« je za Radio Vatikan povedal p. Lombardi.

Glede drugega vatikanskega koncila je papež duhovnikom dejal, da je bil magna karta za pot Cerkve. Sam ga je spremljal z velikim navdušenjem. Zanj so bile to »nove binkošti«, priložnost, ko je Cerkev lahko na novo prepričala človeštvo, potem ko je v 19. in 20. stoletju prišlo do velike odtujitve sveta in Cerkve. »Vsi smo bili polni upanja, potem pa so se zadeve dejansko izkazale za težavnejše.«

Človek se mora kaj naučiti iz zgodovine. Časi po koncilih so vedno težavni. Tudi po velikem koncilu v Niceji, na katerem so oblikovali krščansko veroizpoved, ni prišlo do sprave in edinosti, pač pa do zmedenega stanja - »boja vseh proti vsem«. Zato ni nič čudnega, da je bilo tudi po drugem vatikanskem koncilu težko predelati »veliko poslanico« tega cerkvenega zborovanja. Rast vedno spremlja tudi trpljenje.

V času po koncilu sta se dogodila dva »zgodovinska preloma«, ki sovpadata z letnicama 1968 in 1989. Leto 1968 je zaznamovano z »veliko kulturno krizo Zahoda«. Končalo se je obdobje rodu, ki je po grozi druge svetovne vojne odkril krščanske korenine Evrope in s tem velikim navdihom začel z obnovo. Ko je ta rod odstopil, so se, čisto naravno, pokazale napake, pomanjkljivosti v obnovi, velika beda sveta. »Kulturna revolucija« leta 1968 je segla v temelje: v 2000 letih krščanstva se ni posrečilo zgraditi boljši svet, zato je bilo treba začeti čisto na začetku, in ponudil se je marksizem, kot znanstveni recept, kako zgraditi novi svet.

Tudi v sami Cerkvi so nekateri menili, da je ta »kulturna revolucija« v bistvu tisto, kar je hotel koncil; novo marksistično »kulturno revolucijo« so poistovetili z nameni koncila. Drugi pa so jim odgovarjali: »To bo uničilo Cerkev.«

Ob teh skrajnostih pa so mnogi poskušali ponižno in tiho uresničevati »pravega duha koncila«. Sredi hrupa zgrešenega progresizma in sovraštva do koncila se je »zelo tiho«, pa tudi z mnogo trpljenja in izgubami, gradila pot Cerkve.

Do drugega preloma je prišlo leta 1989, ko se je zlomil komunistični režim. Odgovor nanj ni bil, kot so nekateri upali, »vrnitev k veri«, marveč popoln »postmodernistični« skepticizem: »Nič ni resnično, vsak mora gledati, kako živi«, resnica je nestrpna. Cerkev je v teh dveh »kulturnih prelomih« - »kulturni revoluciji« iz leta 1968 in »strmoglavljenju v nihilizem« leta 1989 – ponižno nadaljevala svojo pot. »Na tej poti moramo rasti v potrpežljivosti in se na nov način učiti, kaj pomeni premagovati triumfalizem,« je dejal papež. Koncil je to hotel, vendar so koncilski očetje mislili na minula zmagoslavja, na primer v baroku. »Ponižnost križa« izključuje tudi novi triumfalizem, ki meni, da je pred nami »velika prihodnost Cerkve«. Kristusova Cerkev mora biti vedno ponižna, prav zaradi tega je velika in polna veselja.

»Zame je zelo pomembno, da gledamo z odprtimi očmi na to, kar je pozitivnega zraslo po koncilu: v prenovi bogoslužja, v sinodah na svetovni in škofijskih ravneh, v župnijskih strukturah, v novih poslanstvih laikov, v novih izkustvih katolištva Cerkve. Gre predvsem za to, da na novo odkrijemo veliko dediščino koncila s pomočjo njegovih velikih besedil, ki jih treba na podlagi izkušenj na novo brati. V številnih gibanjih in novih verskih skupnostih so obrodila svoje sadove. Kristjan lahko v sozvočju »ponižnosti križa« in »veselju vstalega Kristusa«, ki je s koncilom dal svoji Cerkvi kažipot, »veselo in poln upanja« stopa naprej, je povedal papež duhovnikom.