Pri določanju zgodovinsko korektnega datuma velike noči se svetopisemski izvedenci pogosto pošteno potijo. Kajti – tako zagotavljajo – v evangelijih navedene »odrešenjske« datume je treba razlagati v skladu z uresničitvijo svetopisemskih prerokb. Zgodovinskost v sodobnem smislu pri tem ni najpomembnejša.



Zgodovinskost Jezusa in njegove smrti ter pristnost številnih biografskih navedb obdobij in časa v Novi zavezi so seveda nesporna dejstva. Po mnenju izvedencev pa v oči bode višja zanesljivost datiranja evangelista Janeza v primerjavi s sinoptiki. Če datum Jezusove smrti računamo po Janezu, potem naj bi Jezus umrl dan pred praznikom pashe leta 30, torej v petek, 7. aprila. Do odkritja praznega groba v jutru tretjega dne naj bi torej prišlo v nedeljo, 9. aprila leta 30. Kot stalni enotni in nepremakljivi datum krščanskih velikonočnih praznikov, ki ga številne Cerkve zaradi starih izročil zavračajo, bi bil torej lahko 9. april.

Različna datiranja treh sinoptikov Mateja, Marka in Luke in kasnejšega Janeza ne pomenijo višje zanesljivosti »starejših treh«, je prepričan nemški biblicist Rudolf Schnackenburg. Razlog za to je, da so opisi pasijona pri sinoptikih usmerjeni v razumevanje Jezusove zadnje večerje kot pashalnega obroka, saj so s tem želeli svojim judovsko-krščanskim poslušalcem pojasniti, da evharistijo v resnici lahko razumemo kot pravi pashalni obrok.

Janez pa je to »uredniško vneseno« sporočilo izpustil. Po njegovih navedbah je Jezus umrl – to danes sprejemajo številni biblicisti – na petek, le nekaj ur pred začetkom pashe. Za izračun je torej potreben petek v časovnem okviru med leti 27 in 32 po Kristusu. Na podlagi tega lahko izračunamo, da je datum Jezusove smrti petek, 7. april leta 30.

Vir: Kathpress
Foto: arhiv Družine (T.S.)