Minuli ponedeljek zvečer je v Rimu umrl predsednik Papeške akademije znanosti, italijanski fizik Nicola Cabibbo, poročajo pri vatikanskem radiu. Cabibbo je delal tudi v Evropski organizaciji za jedrske raziskave v Ženevi, zadnja leta pa je predaval na rimskih univerzah La Sapienza in Tor Vergata. Bil je tudi predsednik Italijanskega inštituta za jedrsko fiziko. Pogrebno sveto mašo je včeraj v rimski baziliki sv. Lovrenca zunaj obzidja vodil minister Papeške akademije znanosti msgr. Sànchez Sorondo.

Nicola Cabibbo, rojen v Rimu leta 1935, je eden najbolj znanih italijanskih fizikov na svetovni ravni, predvsem glede svojega prispevka na področju elementarnih delcev. Od leta 1993 je bil predsednik Papeške akademije znanosti. Večkrat je tudi posegel v razpravo na področju odnosa med vero in znanostjo ter poudarjal, da je osnova tega odnosa vzajemno upoštevanje. Zatrjeval je, da se raziskovanju ne smejo postavljati omejitve, ampak je potrebno biti pozoren na morebitne etične implikacije. O vlogi znanosti je v nekem intrevjuju dejal, da je središče vsega človek, ljubezen. Znanost nedvomno ima svojo vlogo, ki postaja vedno pomembnejša v življenju človeka. V tem oziru Cabibbo ni nikoli videl nasprotovanja med znanostjo in ljubeznijo.

Cabibbova dediščina je zelo obsežna. Kot znanstvenik je izstopal na področju fizike, bil pa je tudi izjemna osebnost in človek vere. Kot je dejal msgr. Gianfranco Basti, redni profesor filozofije narave in znanosti na Papeški lateranski univerzi, je bil Cabibbo človek, ki je bil izredno uveljavljen, prav zaradi tega pa je bil izjemno ponižen in zelo skromen. Na Papeški akademiji znanosti je v dialog med znanostjo in vero vnesel enako ostrino, kot jo je imel na znanstvenem področju.

Znan je bil po svojem neomajnem zagovarjanju stališča, da teorija evolucije ni v nasprotju z stvarjenjem. Kot je dejal msgr. Basti, je Cabibbo poudarjal, da je človekov obstoj v času vertikalno odvisen od božanske vzročnosti, ki drži skupaj vesolje in njegove zakonitosti, hkrati pa je horizontalno odvisen od zaporedja sekundarnih vzrokov. Evolucija in stvarjenje torej obstajata na dveh različnih in komplementarnih ravneh in si zatorej ne nasprotujeta. Napake, ki so se pojavljale v sodobnem dialogu med znanostjo in vero, so bile k sreči v veliki meri prepoznane in Cabibbo si je zelo prizadeval za njihovo razjasnitev.