Kateheza papeža Frančiška med današnjo splošno avdienco je govorila o krščanskem upanju, ki ne osramoti. Sveti oče je romarje, zbrane v vatikanski dvorani Pavla VI., spodbudil, naj ohranjajo gotovost, da jih Bog ljubi. Izhajal je iz odlomka Pavlovega Pisma Rimljanom, ki je bil prebran na začetku avdience:

»Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem se nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na Božjo slavo. Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,1-5).



Kot je dejal papež, so nas od malega učili, da se ni lepo hvaliti, kar je tudi prav, kajti hvaliti se s tistim, kar si, ali s tistim, kar imaš, ni le napuh, ampak kaže na pomanjkanje spoštovanja do drugih, predvsem tistih, ki imajo manj sreče kot mi. Apostol Pavel pa nas v Pismu Rimljanom kar trikrat spodbudi, naj se ponašamo. S čim se je torej dobro hvaliti? In kako lahko to storimo, ne da bi koga užalili ali izključili?

Hvalimo se lahko z obiljem milosti, s katero smo po veri prežeti v Jezusu Kristusu. Če se naučimo vsako stvar brati v luči Svetega Duha, se zavemo, da je vse milost, da je vse dar. Pri delovanju – tako v zgodovini kot v našem življenju – namreč nismo samo mi, ampak predvsem Bog. Kot je pojasnil papež, je Bog tisti, ki nas vodi po poti do izpolnitve svojega načrta za naše življenje. Od nas pa pričakuje, da vse to prepoznamo in s hvaležnostjo sprejmemo. Na ta način smo »v miru z Bogom« in »izkusimo svobodo«, smo v miru s seboj, v družini, v naši skupnosti in službi.

Ponašali naj bi se tudi s stiskami, česar po papeževih besedah ni lahko razumeti, kajti to na videz ni povezano z mirom. V resnici pa nam Gospod daje in zagotavlja mir, ki ni razumljen kot odsotnost skrbi, razočaranj, pomanjkljivosti ali trpljenja, ampak mir, ki izvira iz vere in je Božji dar. To je milost izkušnje, da nas Bog ljubi in je vedno ob nas.

To pa je po papeževih besedah tudi razlog, zakaj je krščansko upanje trdno in nikoli ne osramoti, nikoli ne razočara. Temelj krčanskega upanja je namreč »ljubezen, ki jo Bog sam goji do vsakega med nami«. Bog nas ljubi tudi v težkih trenutkih, tudi kadar storimo kaj slabega, in te gotovosti nam ne more nihče odvzeti.

Vir: Radio Vatikan
Foto: arhiv Družine (T.S.)