Vatikanski analitik Sandro Magister je izpostavil podatek iz nedavno objavljene knjige profesorja demografije iz Padove, da obstaja povezava med široko razširjeno uporabo kontracepcije med katoličani v začetku dvajsetega stoletja in ‘molkom’ duhovščine pri predstavljanju cerkvenega nauka na to temo.

V članku, ki so ga minuli teden objavili v italijanskem časniku ‘L’Espresso’, Magister piše o letos objavljenem knjižnem delu Gianpiera Dalla Zuanne, profesorja demografije na univerzi v Padovi. Knjiga, pojasnjuje Magister, ‘razčlenjuje in prvič zares temeljito razlaga – na podlagi dokumentov, ki jih doslej še nihče ni preučeval – zakaj Cerkev v začetku dvajsetega stoletja ni zaustavila širjenja uporabe kontracepcije.

Magister svoj članek začne s trditvijo, da je med cerkvenim naukom in posameznikovo katoliško prakso obstajal ‘razhod’ že dolgo preden so kontracepcijska sredstva sploh prišla na tržišče. Vatikanski analitik nato razpravlja o raziskavi, opisani v knjigi, ki je kot vzorec zajela vzorno katoliško območje v Italiji v prvi polovici dvajsetega stoletja.

Podeželska Benečija je bila v omenjenem obdobju najbolj katoliško območje v Italiji, z izredno trdno zasidrano prisotnostjo Cerkve, pojasnjuje Magister. Vendar je bila celo v Benečiji v prvi polovici dvajsetega stoletja, kjer so ob nedeljah vsi hodili k maši in šli k spovedi vsaj enkrat v letu, stopnja rodnosti v obdobju ene generacije prepolovljena. S povprečno petih otrok, rojenih eni materi do leta 1921, je število v letu 1951 padlo na povprečno 2,5 otroka zaradi splošne uporabe kontracepcijskih metod, med katerimi je bila najbolj razširjena ‘coitus interruptus’ ali prekinjen spolni odnos.

Po Magistrovih besedah avtor knjige te številke pripisuje ‘molku’ katoliških duhovnikov, ki so v tistem času učili ‘teorijo dobre vere’ po sv. Alfonzu Marii de Liguoriju. Po tej teoriji ‘je najbolje, da v navzočnosti spokornika, ki ga sumimo uporabe kontracepcije, vendar se zdi, da se ne zaveda teže svojega greha in v praksi ne more več popraviti svojega dejanja, spoštujemo njegovo tišino in upoštevamo njegovo dobro vero ter mu podamo odvezo brez dodatnih vprašanj’.

Do spremembe je prišlo, piše Magister, leta 1931, ko je papež Pij XI. izdal okrožnico ‘Casti Connubii’. Z objavo omenjene okrožnice je morala zakonske spolnosti postala pomemben del duhovniških pridig. S tem se je precej zmanjšala možnost za ‘nekrivdo iz nevednosti’. Nekateri duhovniki so o tem celo pisali – ‘ko je enkrat v javnosti pojasnjeno, kaj je prav in kaj ne v zakonski ljubezni, potem ne moremo več upoštevati dobre vere’.

Vendar so desetletja tišine, ki jih je večina vernikov razumela kot potrditev njihove uporabe kontracepcijskih metod, pustila svojo sled. V svojih odgovorih na vprašanje o nadzorovanju rojstev, okoli petnajst let po izidu okrožnice ‘Casti Connubii’, so številni duhovniki priznali, da njihove pridige o tej temi niso imeli kakšnega posebnega učinka.

Medtem je stopnja rodnosti v katoliški Benečiji padla do skoraj ničelnega prirastka. Kljub temu razhajanja med cerkvenim naukom in uporabo kontracepcije večina prebivalcev ne razume kot greh ali kot uporništvo. Celo kasneje, tudi danes, je obsojanje kontracepcije predmet papeških dokumentov, že na ravni škofov pa se komajda kdaj pojavlja v mašnih nagovorih. Duhovniki, ugotavlja Magister, pa o tem večinoma molčijo. In so v spovednicah še vedno zelo razumevajoči.