FOTO: Tatjana Splichal

Vatikan je posvečene osebe z vsega sveta pozval, naj v obdobju epidemije koronavirusne bolezni premagajo skušnjavo, »da bi se zaprli vase in jokali nad seboj, ali da bi zaprli oči pred bolečino, trpljenjem, revščino tolikih mož in žena, tolikih ljudstev«. Redovnice in redovniki ter vse osebe posvečenega življenja bi morali biti »usmiljeni Samarijani« današnjih dni, se zoperstaviti slehernemu izločanju in brezbrižnosti ter delovati skupaj, da bi se v vseh »porodilo hrepenenje po bratstvu, da bi sanjali skupaj, da bi glede na različne sedanje poskuse o odpravi ali zapostavljanju drugih mogli odgovoriti s sanjami o bratstvu in družbenem prijateljstvu«, sta po navedbah avstrijskega Kathpressa v pismu vsem posvečenim osebam ob prazniku Gospodovega darovanja v templju, ki ga obhajamo 2. februarja, zapisala prefekt in tajnik Kongregacije za ustanove posvečenega življenja, Joao Braz de Aviz in Jose Rodriguez Carballo.

Na svečnico obhajamo tudi dan posvečenega življenja, papež Frančišek, član jezuitskega reda, pa bo na ta dan, v torek, 2. februarja, ob 17. uri in 30 minut, obhajal slovesno bogoslužje v baziliki sv. Petra v Vatikanu, sta napovedala de Aviz in Rodriguez. Zaradi zaščitnih ukrepov v koronaepidemiji množična udeležba posvečenih oseb »z znamenji rodovinte hvaležnosti, kakršnih smo vajeni iz preteklih let«, žal sicer ne bo mogoča, kljub temu pa naj bo, tako prefekt in tajnik vatikanske kongregacije, to bogoslužje izraz hvaležnosti vsak posamezen poklic.

Zvestoba, pogum, vedro pričevanje

V preteklih mesecih so iz redovnih skupnosti po vsem svetu prihajale novice, je še zapisano v pismu, objavljenem tudi na spletnem portalu Radia Vatikan: vesti o »zbeganosti, okužbah, smrtih, človeških in gospodarskih težavah, o ustanovah, ki se zmanjšujejo, o strahu«. Prihajajo pa tudi vesti »o zvestobi, ki jo je preizkusilo trpljenje, o pogumu, o vedrem pričevanju, čeprav v trpljenju in negotovosti, o podelitvi vsake skrbi in vsake rane, o negi in bližini do zadnjih, o ljubezni in služenju za ceno lastnega življenja«.

Posvečeni ljudje so poklicani, »da bi bili sposobni preiti od 'jaz' k 'mi', zavedajoč se, da smo se vsi znašli na istem čolnu«. Vsi smo »krhki in zbegani, istočasno pa pomembni in potrebni, vsi poklicani, da veslamo skupaj«. Obe vodji omenjene vatikanske kongregacije vsem posvečenim osebam posebej priporočata branje papeževe zadnje okrožnice Vsi smo bratje, ki je po njunih besedah »dragocen dar za vsako obliko posvečenega življenja, ki lahko v njej, ne da bi si prikrivali tolike rane v bratstvu, najde korenine preroštva«.


FOTO: Tatjana Splichal

Pismo vatikanske kongregacije

Pismo Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja vsem posvečenim osebam v nadaljevanju objavljamo v celoti:

Vatikan, 18. januarja 2021

Vsem posvečenim

Pridružujemo se vam na predvečer nam vsem dragega dne, redovnice in redovniki, ker je posvečen naši čudoviti poklicanosti, ki na različne načine izžareva Božjo ljubezen do moškega, do ženske in do celotnega stvarstva. 2. februarja bomo obhajali 25. dan posvečenega življenja. V baziliki Svetega Petra bo ob 17.30 papež Frančišek predsedoval evharističnemu slavju, ki bo brez znamenj, ki so jo osvetljevali v preteklih letih, a še vedno izraz tiste rodovitne hvaležnosti, ki je značilna za naše življenje.

S tem pismom želimo olajšati fizično oddaljenost, ki nam jo je toliko mesecev nalagala epidemija, in vsakemu izmed vas, pa tudi vsaki skupnosti izraziti našo bližino in bližino tistih, ki delajo na tem dikasteriju. Že mesece spremljamo novice, ki prihajajo iz skupnosti po različnih narodih: govorijo o zbeganosti, okužbah, smrtih, človeških in gospodarskih težavah, o ustanovah, ki se zmanjšujejo, o strahu … govorijo pa tudi o zvestobi, ki jo je preizkusilo trpljenje, o pogumu, o vedrem pričevanju, čeprav v trpljenju in negotovosti, o podelitvi vsake skrbi in vsake rane, o negi in bližini do zadnjih, o ljubezni in služenju za ceno življenja (prim. Vsi bratje, 2. poglavje).

Ne moremo izgovoriti vseh vaših imen, nad vsakega pa kličemo Gospodov blagoslov, da bi bili sposobni preiti od »jaz« k »mi«, zavedajoč se, »da smo se vsi znašli na istem čolnu, vsi krhki in zbegani, istočasno pa pomembni in potrebni, vsi poklicani, da veslamo skupaj« (papež Frančišek, Izredni molitveni dogodek, petek, 27. marca 2020). Bodite Samarijani teh dni. Premagajte skušnjavo, da bi se zaprli vase in jokali nad seboj, ali da bi zaprli oči pred bolečino, trpljenjem, revščino tolikih mož in žena, tolikih ljudstev.

V okrožnici Vsi bratje nas papež Frančišek vabi, naj delujemo skupaj, naj se v vseh »porodi svetovno hrepenenje po bratstvu« (št. 8), da bi sanjali skupaj (št. 8), da bi »glede na različne sedanje poskuse o odpravi ali zapostavljanju drugih – mogli odgovoriti s sanjami o bratstvu in družbenem prijateljstvu …« (št. 6).

Redovnice in redovnike v redovnih, meniških, kontemplativnih ustanovah, v svetnih in novih inštitutih, člane reda devic, eremite, člane družb apostolskega življenja, vse vas prosimo, da postavite to okrožnico v središče vašega življenja, vzgoje in poslanstva. Odslej ne moremo več prezreti te resnice: vsi smo bratje in sestre, kakor sicer molimo, morda ne preveč zavestno, v očenašu, ker »brez odprtosti do Očeta vseh ni trdnih in trajnih razlogov za poziv k bratstvu« (št. 272).

Ta okrožnica, napisana v zgodovinskem trenutku, ki ga je papež Frančišek sam označil kot »ura resnice«, je dragocen dar za vsako obliko posvečenega življenja, ki lahko v njej, ne da bi si prikrivali tolike rane v bratstvu, najde korenine preroštva.

Smo pred novim klicem Svetega Duha. Kot je sv. Janez Pavel II. v luči nauka o Cerkvi-občestvu spodbujal posvečene osebe, naj »bodo v resnici izvedene v občestvu in živijo njegovo duhovnost« (Posvečeno življenje, št. 46), papež Frančišek, ki se navdihuje pri sv. Frančišku, ustanovitelju in navdihovalcu tolikih ustanov posvečenega življenja, razširja obzorje in nas vabi, naj postanemo tvorci univerzalnega bratstva, varuhi skupnega doma: zemlje in vsega ustvarjenega (prim. okrožnica Hvaljen, moj Gospod). Bratje in sestre vseh, neodvisno od vere, od kulture in od izročil vsakega, kajti prihodnost ni »enobarvna« (VB št. 100) in svet je kot polieder, ki svojo lepoto preseva prav skozi vse svoje različne ploskve.

Gre torej za to, da začnemo postopke, ki bodo spremljali, preoblikovali, porajali; da ustvarimo projekte za spodbujanje kulture srečanja in dialoga med ljudstvi in različnimi generacijami; začnimo od svoje skupnosti, da bi potem dosegli vse konce sveta in vsa bitja, ker smo v tem času epidemije bolj kot kdaj koli doživeli, da je vse povezano, vse v odnosih, vse zvezano (prim. okrožnica Hvaljen, moj Gospod).

»Sanjajmo kot eno človeštvo, kot popotniki, zgneteni iz istega človeškega mesa, kakor sinovi te iste zemlje, ki gosti vse nas, vsak z bogastvom njegove vere in njegovih prepričanj, vsakega z lastim glasom, vse brate«« (VB št. 8). Na obzorju teh sanj, ki so izročene našim rokam, naši zavzetosti, naši vztrajnosti, bo prihodnji 2. februar tudi letos lep praznik, v katerem bomo slavili Gospoda in se mu zahvaljevali za dar naše poklicanosti in poslanstva!

Mariji, naši Materi, Materi Cerkve, zvesti ženi, ter sv. Jožefu, njenemu ženinu, v tem letu, ki je posvečeno njemu, izročamo v varstvo vsakega izmed vas. Naj se v vas okrepi živa in ljubeča vera, trdno in veselo upanje ter ponižna in dejavna ljubezen.

Očeta in Sina in Svetega Duha, našega usmiljenega Boga, prosimo za blagoslov nad vsakim izmed vas.

Kardinal Joăo Braz de Aviz,
prefekt

José Rodríguez Carballo OFM,
nadškof tajnik