Foto: Tatjana Splichal

Po mnenju Vatikana dejavna evtanazija in samomor z zdravniško pomočjo z etičnega stališča ostajata prepovedana. V včeraj objavljenem dokumentu z naslovom »Usmiljeni Samarijan« (Samaritanus Bonus) vatikanska Kongregacija za nauk vere potrjuje katoliški nauk, po katerem bi s takimi koraki prekoračili etične in pravne meje samoodločanja. Obenem omenjeni vatikanski urad nasprotuje »nesorazmerni in razčlovečujoči uporabi tehnologij«, predvsem v kritičnih fazah življenja. 23-stranski dokument je izvirno objavljen v italijanskem jeziku.

Ukrepi za krajšanje življenja so znamenje »kulture odmetavanja« in ne pomenijo rešitve težav neozdravljivo bolnih pacientov, je zapisano v dokumentu, označenem kot »pismo«, podpisala pa sta ga prefekt Kongregacije za nauk vere kardinal Luis Ladaria Ferrer in tajnik kongregacije, nadškof Giacomo Morandi. Dokument izpostavlja dostojanstvo človeškega življenja »tudi v njegovih skrajnih fazah trpljenja in smrti«.

Klic po pomoči in ljubezni

Bolečina in smrt ne smeta biti zadnji merili, po katerih ocenjujemo človekovo dostojanstvo, so zapisali v kongregaciji. V zapletenih sodobnih zdravstvenih sistemih se lahko odnos zaupanja med zdravnikom in pacientom skrči na povsem tehnično in pogodbeno raven. To tveganje obstaja predvsem v državah, kjer potrjujejo zakone, ki dopuščajo oblike samomora s pomočjo in prostovoljno evtanazijo najbolj ranljivih bolnikov.

Za zahtevami neozdravljivo bolnih, da bi končali svoje življenje, se skoraj vedno skriva klic po pomoči in ljubezni. Naš odgovor na to bi moral biti, da tem ljudem z naklonjenostjo stojimo ob strani. Dejavniki pri želji po smrti so tudi neobravnavane bolečine, pomanjkanje »človeškega in krščanskega upanja« ter nezadostna duševna in duhovna oskrba.

Z vidika Katoliške cerkve pa je legitimno zavrniti ukrepe, ki služijo le neznatnemu in bolečemu podaljševanju življenja. Nesorazmerne terapije se lahko opustijo v skladu z željami umirajočega. Vatikanski dokument ob tem opozarja na pacientove možnosti.

Odločna želja po evtanaziji izključuje prejemanje zakramentov

V luči trenutnega odnosa družbe do trpljenja je Vatikan kritičen do njenega dojemanja svetosti človeškega življenja in zmotnega razumevanja sočutja, pa tudi individualizma, ki v drugem vidi breme, ter človekove skrite želje po osvoboditvi meja telesnega. Strah pred trpljenjem in smrtjo je najpogostejši vzrok za poskus, da bi »nadzirali in upravljali prihod smrti«.

Prejem zakramentov spovedi in bolniškega maziljenja, je še zapisano v dokumentu, za ljudi, ki zaprosijo za dejavno evtanazijo ali samomor z zdravniško pomočjo, ni mogoč, če pacient svoje odločitve ne prekliče. Zaželjeno pa je pozorno spremljanje takšne osebe, da bi ji znova omogočili prejemanje zakramentov, posebej v primeru, »ko evtanazija ni tik pred izvršitvijo«. Izogniti pa se je treba sleherni potrditvi odločitve za evtanazijo, saj smo v nasprotnem primeru »sostorilci«.

Kongregacija za nauk vere v novem dokumentu posebej izpostavlja pomen paliativne oskrbe, ki je strogo ločena od pomoči pri samomoru; v nekaterih državah možnosti za paliativno medicino zaenkrat žal še ne obstajajo. V Vatikanu kot nedopustno označujejo tudi prekinitev umetnega hranjenja, s čimer lahko neozdravljivo bolnega in pogosto nezavestnega pacienta izstradajo do smrti.

Cerkev si za paliativno oskrbo prizadeva tudi v primeru neozdravljivo bolnih zarodkov in novorojenčkov. V nobenem primeru ne dopušča možnosti splava, uporabo predporodne diagnostike v selektivne namene pa imenuje izraz »evgenične miselnosti«.