Že pred dnevi smo poročali o izidu nove knjige pogovorov poljskega kardinala Stanislawa Dziwisza z naslovom »Živel sem s svetnikom«, v kateri nekdanji osebni tajnik Janeza Pavla II. odkrito pojasnjuje razmere, ki naj bi še danes predstavljale določene težave v rimski kuriji. Po besedah kardinala Dziwisza naj bi namreč pristojni blaženega papeža pomankljivo informirali glede določenih pomembnih vprašanj pri njegovem delu.

Avtor knjige, italijanski časnikar Gianfranco Svidercoschi, nekdanji namestnik direktorja vatikanskega časnika »L’Osservatore Romano«, je v pogovoru za ameriško katoliško agencijo CNA navedel še nekaj primerov pomankljive obveščenosti Janeza Pavla II., med drugim o tem, kaj so takratnemu Petrovemu nasledniku povedali o Oscarju Romeru, nadškofu v San Salvadorju med leti 1977 in 1980.

Nadškof Romero je bil ustreljen 24. marca 1980 med obhajanjem bogoslužja. Kongregacija za zadeve svetnikov je začetek postopka njegove beatifikacije odobrila leta 1993. Del poizvedovanj za ugotavljanje morebitne svetosti kandidata vključuje preverjanje Kongregacije za nauk vere, ki temeljito pregleda vse zapise posameznika in zagotovi, da so brez doktrinalnih napak.

Po navedbah virov, ki so sodelovali pri preverjanju, je omenjena kongregacija pregled zapisov in nagovorov nadškofa Romera med leti 2000 in 2005 »blokirala«. Nadškof je namreč pričel zagovarjati revne in žrtve zatiranja, potem ko je bil priča številnim kršitvam človekovih pravic, ki so ga vodile v celo vrsto sporov, tako s salvadorskimi oblastmi kot tudi znotraj katoliške Cerkve. Svidercoschi se spominja, da »je Romero, ko je v Rimu obiskal Janeza Pavla II., s seboj prinesel svoje spomine«.

Zapiske je pokazal Janezu Pavlu II. in mu dejal: »Prosim, sodite me na podlagi mojega pričevanja, ne le na podlagi tega, kaj vam o meni povedo drugi.« Svidercoschi zatrjuje, da »Romerovi argumenti Janeza Pavla II. po srečanju tako prepričali, da ga je v rimski kuriji vedno goreče zagovarjal«. Kritika nadškofa Romera je po navedbah Svidercoschija izhajala iz »dejstva, da so papeški nunciji vedno izjemno oprezni«.

Kot pojasnjuje, naj bi »nunciji imenovali ljudi, ki vedo, kako se ne izpostavljati ... ko morajo papeški nunciji predlagati morebitne škofe, naj bi vedno izbrali tri zelo zmerne, če ne celo konzervativne posameznike«.

Svidercoschi trdi, da je bil »Romero izbran zaradi svoje izjemne konzervativnosti, po umoru svojega prijatelja jezuita pa naj bi se v celoti premislil in je postal pretirano zgovoren. Zaradi tega naj bi bil med nekaterimi uradniki v vrhu katoliške Cerkve deležen ostrih kritik, saj so se ustrašili morebitnih posledic«.

Svidercoschi v knjigi pojasnjuje, da papeži »ne morejo biti vedno najbolje poučeni o vseh stvareh. Pogosto so deležni pristranskih poročil, zaradi česar bi morali verniki bolje razumeti, zakaj včasih ne sprejemajo najboljših odločitev«.

Italijanski časnikar se blaženega papeža spominja kot človeka, »ki je vedno pogledal naravnost v oči, kadar se je s kom rokoval, ki je med pogovorom sogovornika držal za roko, ki je znal s posameznikom govoriti s sijajem v očeh«.

»Bil je velik človek, zato je bil tudi resnično Božji, saj je oznanjeval Božje prvenstvo, obenem pa tudi osrednjo vlogo vsakega posameznega človeškega bitja, kljub razlikam v rasi in veroizpovedi. Zaradi te karizme je vsakdo dobil občutek, da smo med seboj bratje in sestre in da je Bog naš Oče.«

Vir: CNA

Foto: splet