Br. Marko si je za svojo življenjsko pot izbral geslo »Tukaj sem, Gospod, da izpolnim tvojo voljo!« Slovenski rojaki v Argentini se veselijo novega redovnega poklica v svoji skupnosti in Marku želijo mnogo Božjega blagoslova, pri čemer se jim pridružujemo tudi s spletnega uredništva Družine.

Br. Marko se je svojim rojakom podrobno predstavil v obširnem pogovoru za Svobodno Slovenijo.

Markovi prvi spomini na mašo so opazovanje ministrantov in želja, da bi tudi sam postal ministrant ...

Rojen slovenskim staršem v Argentini

Kot Marko Janez Kocjančič se je rodil 20. februarja 1979 v Slovenski vasi v Lanusu očetu Janezu Kocjančiču in materi Ani Sušnik, ima pa še mlajši sestri Marjanco in Veroniko. Osnovno šolo in gimnazijo je zaključil v farni šoli Marije Kraljice, ki jo vodijo slovenski lazaristi v Slovenski vasi. Po gimnaziji je uspešno opravil študij za profesorja telesne vzgoje in dobil delo v isti šoli, istočasno pa je pomagal očetu, ki je začel malo proizvodnjo likalnih miz. Ker je oče sčasoma dobival vedno več naročil, se je Marko odločil, da pusti delo v šoli in se osredini v družinsko podjetje, kjer je nato delal do vstopa v samostan.

Večne zaobljube ... FOTO: svobodnaslovenija.com.ar

Božji klic je prihajal postopoma

In kako se je odločil za vstop v samostan? Kot pojasnjuje, so njegovi stari starši Slovenci, »ki so po drugi svetovni vojni zapustili vse, samo da so ohranili svobodo in svojo močno vero«. To vero so potem posredovali Markovim staršem, ti pa svojemu sinu. Seveda je vera predvsem Božji dar, pove br. Marko, toda pri tem veliko pomaga versko življenje doma: starši so ga krstili, z njimi je hodil vsako nedeljo k sveti maši, doma so vsak dan molili.

Njegovi prvi spomini na mašo so opazovanje ministrantov in želja, da bi tudi sam postal ministrant, za kar pa je moral dopolniti devet let in prejeti prvo sveto obhajilo. Natančno se spominja, da je prvo sveto obhajilo prejel 8. decembra, »že naslednji dan pa sem se javil v zakristiji, da bi pri maši ministriral«. In odtlej je ministriral skoraj vsak dan. Z veseljem je vsak dan hodil k sveti maši, rad je poslušal Božjo besedo, in ko je imel 16 let, mu je starejša gospa, ki je prav tako vsak dan hodila k maši, rekla: »Ti boš pa duhovnik.«

Sam takrat še ni čutil duhovniškega poklica: upal je, da si bo nekoč ustvaril »lepo krščansko družino«. Veliko je molil, da bi mu Bog postavil na pot dobro dekle, s katerim bi delila iste vrednote, iste ideale in isto vero. Bil je zelo dejaven v župniji, najmanj dvakrat ali celo trikrat na leto je hodil tudi na misijone v Chaco.

Toda »Bog je imel zame druge načrte«, je pojasnil v pogovoru za Svobodno Slovenijo: ko je bil star okoli 35 let, se mu je začela pojavljati misel na samostansko življenje, in ta misel se je ponavljala vedno pogosteje. Božji klic se je pojavljal postopoma, toda »ko pogledam nazaj, vidim, kako me je Bog počasi pripravljal na to pot in odločitev ni bila težka«, se spominja br. Marko.

Po mnogih duhovnikih, misijonarjih in celo treh škofih je br. Marko prvi menih, ki izhaja iz Slovenske vasi v Argentini.

Pomoč škofa Bokaliča

Za vstop v samostan se je odločil ravno v obdobju, ko je imel njegov oče zahtevne operacije na srcu. Po prvi operaciji je bil v intenzivni negi 45 dni in po dolgem zdravljenju so ugotovili, da bo moral znova na operacijo. Nekaj dni pred drugo operacijo je očetu povedal, da se je odločil vstopiti v samostan, sestrama pa je to sporočil med očetovo operacijo, ko so v bolnišnici skupaj čakali in molili. Kot pravi, mu pri sami odločitvi ni pomagal nihče, saj to ni bilo potrebno, pomoč pa je poiskal pozneje, da je izbral samostan in se pridružil tamkajšnji skupnosti.

Po navedbah Svobodne Slovenije je po mnogih duhovnikih, misijonarjih in celo treh škofih br. Marko prvi menih, ki izhaja iz Slovenske vasi v Argentini. Kot pravi, so se vsi ti poklici rodili prek križa: vse trpljenje njihovih starih staršev in staršev ni omajalo njihove močne vere, temveč jo je, ravno nasprotno, gotovo še utrdilo. Ob vsem trpljenju so tudi mnogo molili in prek križa se je rodila močna vera.

In zakaj je izbral ravno benediktinski samostan v Los Toldos? Ko se je odločil za samostansko življenje, pojasnjuje, je najprej en mesec molil v samoti, svoje odločitve ni omenil nikomur. Pozneje se je posvetoval z župnikom Jožetom Bokaličem in ta ga je napotil k bratu Vinku (škof Vinko Bokalič je danes kardinal in argentinski primas). Škof mu je predstavil dva samostana, ki ju je poznal, benediktinski samostan v Los Toldos in cistercijanski samostan v Azulu. Br. Marko je stopil v stik s prvim in benediktinski opat ga je povabil, naj v samostanu najprej preživi en teden, da vidi, kakšno je življenje v samostanu. Kot pravi, je želel kar ostati tam … Pozneje se je znova vrnil za en mesec, čez nekaj časa za tri mesece, potem pa je res ostal za vedno: to je bilo pred šestimi leti in pol.

... potrjene s podpisom. FOTO: svobodnaslovenija.com.ar

Samostanski vsakdan

Br. Marko dneve v samostanu preživlja po samostanskem redu sv. Benedikta, ki je določil, naj se samostansko življenje prepleta med molitvijo in delom (Ora et labora). Benediktinci vstanejo ob 4.45, ob 5.30 skupaj molijo jutranjice. Ob 8.00 molijo hvalnice in obhajajo sveto mašo, nato je čas za delo. Kot pojasnjuje, ima vsak menih določeno delo, v skladu s Svetim pismom, da si je treba kruh zaslužiti s svojim trudom. Ob 12.15 menihi znova molijo t. i. sekste, sledi kosilo. Po kosilu imajo nekaj časa za počitek, popoldne pa ima vsak menih čas za osebno molitev, branje in premišljevanje v svoji sobi oz. celici. Sam vsak dan popoldne moli rožni venec. Ob 19.00 imajo znova skupno molitev večernic, potem večerjo in ob 20.30 skupno sklepno molitev.

V samostanu je trenutno petnajst benediktincev, sedem duhovnikov in osem bratov. Dvanajst jih je že izreklo večne zaobljube, eden začasne in bo – če Bog da – čez šest mesecev izrekel večne zaobljube, eden je novinec, ki začenja tretje leto v samostanu, zadnji pa je postulant, ki je med njimi manj kot leto dni.

Slovenski jezik je moj materni jezik. Doma se je govorilo samo slovensko.

»Čutim, da sem Slovenec«

Iz pogovora v Svobodni Sloveniji razberemo, da br. Marko odlično govori slovensko. Sam pojasnjuje, kako kljub temu, da je rojen v Argentini, čuti, da je Slovenec. Da govori in čuti slovensko, se ima po lastnih besedah zahvaliti starim staršem in staršem, ki so ohranili slovensko kulturo in jo posredovali svojim otrokom: »Slovenski jezik je moj materni jezik. Doma se je govorilo samo slovensko. Kastiljskega jezika sem se naučil šele v vrtcu in osnovni šoli.«

Kot pravi, želi znanje slovenskega jezika ohraniti, zato se v slovenščini pogovarja s starši in sestrama, ko pridejo na obisk ali ko govorijo po telefonu. V samostanu ima tudi Sveto pismo v slovenskem jeziku, s seboj je prinesel tudi nekaj slovenskih knjig in pesmarico slovenskih verskih pesmi. Ob prostem času na glas bere slovensko in poje slovenske pesmi ter tako poskuša ohranjati slovenščino: »Upam, da mi bo uspelo!«

Ob koncu pogovora se je br. Marko iz srca zahvalil vsem, ki ga spremljajo, posebno v molitvi: »Molitev je zelo pomembna za vse, nas vzdržuje in daje moči. Čeprav mi veliko molimo za vas, potrebujemo tudi, da vi molite za nas! Potrebujemo drug drugega. Moliti moramo za duhovne in redovne poklice, pa tudi za družine: močne, krščanske družine, da bodo tista dobra zemlja, ki bo rodila nove, dobre in posvečene kristjane.«