Zapri
Iskanje

Velik kot znanstvenik, velik kot človek: spomini na akademika Jožeta Mlinariča

Za vas piše:
Jožef Pavlič
Objava: 26. 11. 2021 / 11:13
Čas branja: 8 minut
Nazadnje Posodobljeno: 26.11.2021 / 16:18
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Velik kot znanstvenik, velik kot človek: spomini na akademika Jožeta Mlinariča

Velik kot znanstvenik, velik kot človek: spomini na akademika Jožeta Mlinariča
Dr. Jože Mlinarič je bil cerkveni in svetni zgodovinar, klasični filolog, arhivar, latinist in prevajalec FOTO: sazu.si
Zelo me je zabolelo pri srcu, ko mi je žena Marta povedala, da je na Radiu Ognjišče slišala, da je umrl Jože Mlinarič iz Maribora.

Takoj sem zaslutil, da bi bil to lahko zgodovinar akademik dr. Jože Mlinarič, izjemen poznavalec redovništva in redov na Slovenskem, avtor obsežnih osmih monografij o srednjeveških samostanih pri nas (Bistra, Jurklošter, Pleterje, Žiče, Stična, Kostanjevica …) Takoj sem kliknil na spletno stran, odtipkal njegovo ime in priimek in slutnja se mi je potrdila: res je 13. novembra umrl veliki cerkveni in svetni zgodovinar, klasični filolog, arhivar, latinist, prevajalec dr. Jože Mlinarič.

Predavatelj na Glavarjevem simpoziju v Sloveniku

Njegova smrt mi je prebudila številne spomine nanj. Najprej in predvsem na simpozij o Petru Pavlu Glavarju septembra 1998 v Sloveniku v Rimu, ki ga je skrbno pripravil dr. Edo Škulj, leto zatem pa poskrbel za natis zbornika. Na simpoziju se je Jože Mlinarič izkazal ne le s svojim referatom Malteški red na Slovenskem, s posebnim poudarkom v povezavi s Petrom Pavlom Glavarjem na komendi pri Sv. Petru na Kranjskem, ampak tudi v prijateljskem večernem kramljanju ob kozarcu dobrega vina na vrtu Slovenika. Z nekdanjim komendskim župnikom in dekanom Nikolajem Pavličem sva mu, kot ostalim sogovornikom, med njimi tudi velikim zgodovinarjem dr. Stanetom Grando, zavzeto prisluhnila in se mu čudila, kaj vse ve, kar stresa iz rokava. Posebej podatke o plemiških družinah na Slovenskem, zlasti Štajerskem, ki jih je dobro poznal. G. Nikolaj mi je sprva rekel, da bo bolj malo na simpoziju, ker si želi ogledati Rim, vendar si je že po začetku predavanj premislil, je bil vseskozi zraven, ko je videl, kaj vse predavatelji vedo, tega ne sme zamuditi.

Uglednim predavateljskim imenom smo se pridružili tudi trije Komendčani: zgodovinar in arheolog Gašper Šmid s predavanjem Graščina v Komendi v Glavarjevem času, prof. Anda Peterlin z referatom Glavarjeva knjižnica in sam s prispevkom Peter Pavel Glavar v življenju in delu Viktorijana Demšarja, župnik Nikolaj Pavlič pa je imel Pozdravni govor udeležencem simpozija.

Pohvala mlademu teologu in predavatelju Tadeju Jakopiču 

Akademik Mlinarič je med večernimi pogovori posebej pohvalil mladega predavatelja teologa Tadeja Jakopiča, poznejšega doktorja znanosti, ki je na simpoziju predstavil Glavarjevo karitativno dejavnost in njegov grb. Dejal je, da ga je večkrat prijetno presenetil s svojim poznavanjem Malteškega viteškega reda (dr. Tadej Jakopič je sedanji predsednik Slovenske asociacije Suverenega malteškega viteškega reda), navzoče pa zlasti z znanjem o pomembnih velikih mojstrih reda; med njimi Manuela Pinta da Fonsece, ki je v 18. stoletju prenovil palačo velikega mojstra, je takšna ostala do danes. Tadej mi je pozneje zaupal, da je bil Jože Mlinarič, ko je pri njem delal izpit, zelo zahteven, vendar je kljub temu dobil zelo visoko oceno.

Jože Mlinarič mi je, ko sem mu dejal, da se mu čudim, kako je zmogel napisati tako obširne in zahtevne monografije, odgovoril, da mu je pri tem s prepisovanjem virov pomagala žena Maja. S tem priznanjem je še pridobil v mojih očeh, z njegovo ženo pa sva, ker je bila kadilka, kdaj pokadila kakšno cigareto, ki se je zelo prilegla ob kozarcu dobrega italijanskega vina iz Frascatija in večernem prigrizku, predvsem pa živahnih razpravah. Te sva imela že prej v sobi s poznejšim doktorjem znanosti Gašperjem Šmidom, ki mi je kot visok uslužbenec Arhiva republike Slovenije rad pomagal z gradivi pri mojem raziskovanju »starih« Komendčanov in Komende, za kar sem mu bil zelo hvaležen.

Zaupal mi je zelo odgovorno nalogo

Dr. Mlinarič mi je pred izidom knjige Glavarjev simpozij v Rimu (izšla je leta 1999 pri Mohorjevi družbi v Celju), ker je bil že bolan, zaupal zelo odgovorno nalogo: da naj pregledam njegov prispevek za to knjigo. To sem naredil v velikem spoštovanju do njega in z njegovo pomočjo. V bistvu je vse že sam naredil, jaz sem prispevek le pregledal, potem pa mu ga, predno je bil objavljen, poslal še enkrat v vednost.

Že prej sem v pogovorih z njim, predvsem ko sva se srečevala na Polzeli, kjer je govoril o zgodovini tamkajšnje komende, ki jo je tudi temeljito raziskal, najprej pa najstarejšo komendo na Slovenskem Melje pri Mariboru, prvič omenjeno leta 1217 (naša komenda pri Sv. Petru na Kranjskem leta 1256, polzelska pa konec 13. stoletja), čutil, da je prenapet in izčrpan zaradi prevelikega in sila zahtevnega raziskovalnega dela. To se je videlo tudi na njegovem obrazu. Preveč so pritiskali nanj, imel pa je še toliko načrtov. Zaupal mi je, da bi še posebej rad napisal knjigo o vinogradništvu na Štajerskem.

Akademik prof. dr. Jože Mlinarič predstavlja malteške viteške komende na Slovenskem ob odprtju razstave v Pokrajinskem arhivu Maribor aprila 2008 FOTO: arhiv Družine

Neizpolnjena želja glede komende pri Sv. Petru na Kranjskem

Nanj smo »pritiskali« tudi Komendčani. Sam sem si zlasti želel, da bi temeljito opisal, kot komendi v Melju in na Polzeli, tudi našo pri Sv. Petru na Kranjskem. Posebej po tem, ko se je dlje mudil v Osrednjem državnem arhivu v Pragi, kjer je zbral obilo dragocenih podatkov za vse tri malteške viteške komende. Jože Mlinarič mi je dejal, da ima veliko podatkov o naši komendi, je izrazil pripravljenost, da bi te »obdelal« in objavil, nakazal pa, da bi bilo to treba tudi denarno ovrednotiti, kajti daljše bivanje v Pragi ga je veliko stalo. Za to pri pristojnih, žal, ni bilo posluha. Tako je ostala naša komenda opisana, kolikor je, je še dobro, da je dr. Edo Škulj pripravil Glavarjev simpozij v Rimu, smo mu za to lahko Komendčani še posebej hvaležni, zlasti za zbornik Glavarjev simpozij v Rimu.

Kje je danes Mlinaričevo v Pragi zbrano in odneseno gradivo, ne vem. Upajmo, da pri pravem raziskovalcu (dobil sem namig, pri katerem naj bi bilo), oz. v pravi ustanovi, in da bo kdaj, temeljito obdelano ob vsem spoštovanju do njegovega zbiralca in poznavalca, tudi ugledalo luč dneva. Naša »komenda« je zaenkrat za to prikrajšana.

Popravljen napačen zgodovinski podatek glede komende pri Sv. Petru 

Je pa dr. Mlinarič vseeno odkril in tudi zapisal, kdaj je prvič omenjena v zgodovinskih virih komenda pri Sv. Petru na Kranjskem in s tem popravil napako, zapisano tudi v zborniku Komenda. V njem pisec piše, da je bilo to že leta 1223. V resnici je bilo 21. februarja 1256, ko je Henrik Svibenjski (von Schärfenberg) kot odškodnino za velike krivice in škodo, ki sta jo z očetom prizadejala ivanovcem pri Sv. Petru, redovnikom in postojanki (domui sancti Petri nec non et domui sancte hospitalis ierosolimitani) podaril štiri kmetije v neposredni bližini Komende (Moste, »Salchdorf). S tem so tega dne, meseca in leta prvič omenjene tudi zelo pomembne Moste in, predvidoma, Suhadole.

Visoko priznanje papeža Janeza Pavla II. 

Pri akademiku Mlinariču sem ob vsem njegovem velikem znanju in velikih delih občudoval, kako je bil prijazen, skromen in ustrežljiv. Zato sem vedno rad prisedel k njemu, da bi od njega še kaj zvedel, se naučil, to tudi napisal. Za to, kar je naredil, je dobil veliko priznanj. Njegovo delo je zelo cenila tudi Cerkev na Slovenskem. Kot potrdilo le-tega je tudi leta 1999 Mlinariču podeljeno odlikovanje papeža Janeza Pavla II. z naslovom viteza komendatorja sv. Gregorja Velikega iz svetnega reda.

Sin z izjemnim spominom za številke

Poleg Jožeta Mlinariča ohranjam tudi prijeten spomin na njegovega sina Boštjana (po očetu sem ga poimenoval kar »Akademik«; nič ni imel zoper to čast), s katerim smo bili leta 2016 skupaj na dopustu na Hrvaškem. Zelo rad in dobro je plaval. Da jabolko ne pade daleč od drevesa, je pokazal tudi s svojim izjemnim spominom. Posebej za številke. Izzval nas je, da naj ga vprašamo, kakšen je bil rezultat katere od pomembnih košarkarskih tekem in kdaj je ta bila. Ko smo ga spraševali, je takoj povedal točen odgovor.

In končna želja: Naj Jože Mlinarič počiva v miru na ljubi mu Gorci, župnija sv. Peter pri Mariboru (Malečnik), kjer je imel svoje gorice.

Jožeta Mlinariča je 25. novembra popoldne pokopal, pred tem pa zanj daroval mašo zadušnico v prekrasni cerkvi Device Marije iz 15. stoletja na Gorci pri Malečniku ter govoril o njem mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl. Vstajenja dan bo čakal skupaj z ženo Majo, veliko pomočnico pri njegovem znanstvenem delu, ki je umrla marca letos. Mamo in sedaj očeta so k poslednjemu zemeljskemu slovesu pospremili njuni sinovi Kajetan in Damijan z družinama ter Boštjan. Damijan se ga je spomnil tudi z izbranimi besedami. Njegovo znanstveno delo je orisal dekan Filozofske fakultete Univerze v Mariboru prof. dr. Darko Friš. Na koru so mu zadnjo pesem v pričakovanju nebeške glorije zapeli pevci, oglasila se je tudi violina. Duhovnikom pogrebcem se je pridružil kapucin dr. p. Vinko Škafar, družinski prijatelj Mlinaričevih, h kateremu je rajni hodil na prijateljske pogovore. Zato ga je dobro poznal, vedel, kakšen garač je, zelo talentiran, a tudi zelo delaven. Oddiha je iskal v svojem vinogradu pod cerkvijo na Gorci s predokusom nebeškega vinograda. Bil je tudi velik dobrotnik Cerkve v Mariboru, samostanov in župnij po Sloveniji; član ŽPS župnije sv. Magdalena v Mariboru, uredil je njen arhiv, v celoti plačal fresko sv. Krištofa na cerkvi, redno hodil k nedeljskim mašam pa tudi na delavnike. Počiva na kraju, ki ga je dobro poznal in tudi preučeval, saj so imeli pod Gorco svoja posestva malteški vitezi z nekdanje komende Melje pri Mariboru.

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh