Na Dunaju so se na mednarodni konferenci zbrali stalni diakoni katoliške Cerkve. Na srečanju jih je nagovoril rottenburško-stuttgartski škof Gebhard Fürst in jih opogumil za odločno služenje revnim in trpečim, saj šele z dejavno ljubeznijo do bližnjega, do človeka ‘na robu’, Cerkev postane verodostojna v svojem delovanju. To služenje pa lahko raste le na podlagi globoke in žive duhovnosti.

Po besedah škofa Fürsta ta podlaga temelji na skupnosti z drugimi kristjani, na branju Božje besede, molitvi in evharistiji. Biti diakon pomeni ‘na poti za Jezusom ne spregledati žrtev na robu’, ampak se potruditi za njihovo blaginjo in jim osmisliti življenje. Med ‘žrtve na robu’ škof prišteva materialno uboge, čustvene brezdomce, iz družbe izgnane, v osamo in anonimnost pregnane ljudi. S posvečenjem diakonov Cerkev le-tem nalaga posebno nalogo, da v služenju sledijo Kristusu.

Škof Fürst je pokrovitelj Mednarodnega centra za diakone, ki je tudi prireditelj dunajskega srečanja. Po podatkih centra je v katoliški Cerkvi trenutno 36.000 stalnih diakonov, ki delujejo v 130 državah, 98% od tega v Evropi in Ameriki. V Aziji je dejavnih 143, v Afriki pa 380 stalnih diakonov.

Stalni diakonat so kot samostojno stopnj posvečenja v katoliški Cerkvi obudili na II. vatikanskem cerkvenem zboru. Za stalnega diakona je lahko posvečen nekdo, ki se je že izkazal v zakonu in družini, v Cerkvi in v poklicnem življenju. Prvi stalni diakoni so bil posvečeni leta 1968 v škofijah Köln in Rottenburg.

Za novega predsednika Mednarodnega centra za diakone so na srečanju izvolili nemškega teologa in psihologa Klausa Kießlinga, ki je položaj prevzel od dosedanjega predsednika, nizozemskega diakona Roba Mascinija. Med člane Centra šteje 800 stalnih diakonov z vsega sveta. Novi predsednik je bil v diakona posvečen leta 2004. Študiral je teologijo in psihologijo in na obeh smereh opravil tudi doktorat. Oče dveh otrok deluje kot profesor na tübinški univerzi.